Ni
dneva, da ga ne bi zaznamovalo razmišljanje o tem, kaj in kako je prav, katera
odločitev je najpravilnejša, ker najbolj upošteva neka objektivna stanja, v
katerih, niti pod razno, nisem ne edini, in še manj prvi. Čeprav je res, da sem
prvi, ki bo na vrsti za nošenje bremena, in prvi, ki bo ugotavljal sprotna
stanja, ter nosil njih posledice, vendar…
Sta dve
življenji, katerima so moje misli prvenstveno namenjene. Neko dete, najino, še
niti dve leti nima, in ona, ki trenutno sploh ona ni, pač pa je popolno
nasprotje, dobesedno kontradiktornost tistega, kar je, vse do rojstva najinega
deteta, bila, znala biti. Da, če je prej bila bitje sonca, toplote,
uvidevnosti, dobrote, moralnosti… je zdaj lastno zanikanje – tema, mraz,
sebičnost, slabo, nemoralno… žal. Tako, pač, deluje bolezen, ki je, mimogrede,
nenehno prisotna, vsako sekundo vsakega dneva, le da zmore biti umirjena,
poležana, in je takšna tudi bila, skorajda devet let… vse do prihoda najine
Malčice.
Dete je
še krepko premajhno, da bi samo o sebi odločalo, in potrebuje nekoga, da skuša,
zanjo, čim boljše poti v življenje iskati. In ji jih pomagati hoditi, dokler
samostojnosti v koraku ne doseže. Potemtakem se zaradi nje, niti slučajno, ne
smem predati, ne smem obupati, pač pa moram samo upati, da zdržim, vse to, kar
mi je za zdržati, čim dlje. In bom!
Za njo…
tudi za njo se trudim, in jo skušam obuditi, čeprav se še predobro zavedam, da –
tudi, če mi to uspe, tudi, če bova znova skupaj, nikoli več ne bo tako, kot je
bilo, nikoli! Popolno zaupanje bo nadomestil dvom, marsikdaj tudi nadzor in
preverjanje. Popolno svobodo, nekega njenega odločanja, in tudi gibanja, bodo
skazile omejitve. Vem, izkušnje, spoznanja so mi razkrile žalostno dejstvo, da
dokler je neposredno ob meni, in jo vidim, slišim, se je zavedam, je tisto, kar
sem z vrlinami opisal, v vsakem drugem primeru, in celo takrat, ko trdno
(za)spim… ja, bolezen je prisotna sleherno sekundo celotnega nekega življenja,
in se izkazuje s popolnoma drugačnimi izkazovanji, takrat, ko ji je dano, kot
se izkazuje takrat, ko se povleče, ko se ne razkriva. Ampak…
Ona je
že več kot samo polnoletna. Ima priznano opravilno sposobnost. Načeloma naj bi
za lastno živetje odgovarjala… po drugi strani pa s prisilo, že itak, kaj šele
v bolezenskem stanju, ničesar dobrega ne narediš.
Verjemi,
trpeče je delati se neumnega, zato, da nekega miru ne načenjaš. Pa dovoliš
dejanski neumnosti, skrajni nelogičnosti, da meni, kako je tvojo umnost
pretentala. In se, ob tem, niti tega ne zaveda, kako zlahka je razkriti vse
laži, kako zlahka je ugotoviti vsa dejanja, izvršena za hrbtom, kadar številne »finte«
poznaš, in poznaš sam princip delovanja. In je še težje igrati nekega policaja,
celo rablja, ki bo posegal še v tiste, neke minimalne, pravice, v neka, četudi
sila omejena, svojevoljna ravnanja, ker – s tem samo poslabšaš, s tem že itak
obstoječe nezadovoljstvo samo spodbujaš, da dospe, tudi samo, do trpljenja, do
tega, da iz dneva v dan komaj čaka na trenutek, ko bo lahko ubežalo, se te
odrešilo…
Ja, res
je, poleg vsega ostalega, poleg prizadevanj, usmerjenih v razreševanje otrokove
bodočnosti, poleg prizadevanj, usmerjenih v njeno buditev, poleg vsega, kar mi,
tako in tako, neke vsakodnevne obveznosti nosijo (te še najbolj trpijo, ob vsem
ostalem, in zvečine samo na nek »jutri« prelagam, čeprav, s tem, samemu sebi
neuslugo delam, ker je »jutri«, običajno, težje, kot bi bilo sproti)… se še s
takšnimi mislimi ubadam, če je, ali ni, realen tisti znova-skupaj, tudi v
primeru, da jo prikličem, upoštevaje, da – nikoli ne bo mogel biti tak, kot je
bil dolga leta!
Vrag je, ko niti verjeti več ne zmoreš, pa besedo "verjamem" zamenjata stavka, "preberem, kar zapišeš" in "slišim, kar poveš"...
Ni komentarjev:
Objavite komentar