Groza,
tvegam! Ne bi mogel huje!
Za
Malčico, za to, kar zmore
jo pripeljati
do opore,
do
tistega, kar – potrebuje!
In vem,
srd lahko zbudim!
Za
vselej v nepovrat ji grem,
za vselej
vrata si zaprem,
in prav
za vselej – Njo zgubim!
Življenji
dve. Jima je dano,
da v
sreči skupaj bi živeli?!
Ali le
skupaj bi oveli,
do tja,
kjer ni nič nasmejano?!
Karkoli,
k vragu, naredim,
se bolečina
bo skazala!
A
Malčica, tako je mala,
da je
brez varstva ne pustim!
Spet,
Njej, pa naj tako še upam,
ki sila
temna bi jo zmlela,
do
zadnje kaplje jo ožela,
preprosto
– Male ne zaupam!
Dokler
do dna se ne razkrije,
kaj moč
je, in kaj ne, spočeti,
pa pod
nadzorom vsaj imeti,
to
silo, ki ji dušo pije!
Mi
vsega tega ni hoteti,
ker dan
za dnem le v rane dreza…
A
kremplje sila temna steza,
daruje vsem
le svoj – trpeti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar