Tvoji
roki… govoriti znata,
in voljo
mi ravnata…
Kadar
sta spredaj, in pogledu dani,
sta mi
v umirjenost speljani,
ko pa
za hrbtom ju držiš,
vem, da
počneš, s čemer boliš!
Ne glej
mi v obraz, z rokama zadaj!
Ob
meni, prosim, se obvladaj,
če pa
iskreno ni ti znati,
ne hodi
k meni se lagati!
Preveč
boliš, ker nisi to,
kar,
včasih, meni je bilo,
prav
zlahka se prebrati daš,
pa
zaboli, ko – vidim laž!
Za
hrbtom mi je vselej tuje,
in ne
le tuje, pač pa huje,
do
skrajnosti nesprejemljivo,
ostudno
in grozljivo!
Pa – če
ne zmoreš več pošteno,
prav zlahka
ti bo oproščeno,
le ne
mi hodit pred oči,
nevrednega
mi zreti ni!
Tvoji
roki… govoriti znata.
A hitro
jima konec rata,
pri meni
vsaj, ker, res, trpim,
ko te v
zahrbtnosti dobim!
Če ti
drugače ni več dano,
naj ti
drugam bo napeljano,
a meni,
preko žive rane,
naj vsaj spomin prelep
ostane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar