Diham

Diham. In v vsakem dihu nek spomin.

Nek vrelec bolečin.

Izdih težak je, in še znese,

čeprav – bolečine ne odnese…

 

Diham. Sprašujem se – čemu?!

Verjetno, da sem tu,

da ne odneham, da poskušam,

grenkobo da okušam…

 

Diham. Nekoč sem lažje, in topleje,

sedaj pa tudi hlad priveje,

če voljo ji, morda, skazim,

ker zgolj – zbuditi jo želim…

 

Diham. Kaj drugega bi sploh počel,

kaj drugega bi sploh imel,

dokler v težavah, sredi njih,

mi up prinaša vsak nov vdih?!