Čas
odnaša in prinaša, a vsega ne spremeni,
marsikdaj
se spéče, skrito, v nekem dnevu prebudi…
Ja, res
je, upati ni greh,
se skaže
zgolj zgrešeno,
se
znajde v dlaneh
le
tisto nedobljeno,
in,
zlahka, v očeh,
se
iskrica razblini,
skrivi
navzdol se smeh,
zapečejo
spomini…
Čas
odšteva, in mineva, tu in tam kaj podari,
a zvečine
v prazno šine, z njim vse izpuhti…
A se ne
bom še dal,
dokler še
zmorem iti,
sem
mnogokrat snoval
in
vajen sem zgubiti,
naj še
tako boli,
če upu
ni do sreče,
mi,
itak, druge ni,
je že
tako boleče!
Ni komentarjev:
Objavite komentar