Danes
sem fuč. Do konca izpit.
Iztrošen.
Izmozgan. Izpraznjen. In zbit.
Prav do
ničesar mi danes več ni,
le čas
odštevam, barabež polzi…
Da mi
je spati, kako bi zaspal,
za nekaj
let, da bi mah me obdal,
da
odtrpel bi, da up bi minil,
z bledo
kopreno spomin me prekril…
Danes
sem fuč. Trošim preveč.
Z
dnevom prav vsakim je delček šel preč.
Ja, in
v dveh letih, dva meseca manj,
zmore sesuti
se cel svet snovanj…
Da mi
je smeti, tja, v nepovrat,
pa da
tegobe vse stisnem za vrat,
a nekaj
duš je, ki meni so, tu,
ni mi
še iti po poti miru…
Danes
sem fuč. Do konca izpit.
Kmalu
bo noč, in ležem počit.
Kdo ve,
čez noč morda dano mi bo,
v jutro
zbuditi se z novo močjo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar