Resnica

Resnici bi lahko, z drugimi besedami, rekli tudi – (objektivno) dejstvo. Neko stanje, ki je natanko takšno, kakršno je, v neodvisnosti od tega, ali smo ga, ali ne, zmožni kot takšnega ugotoviti.

 

Na tem svetu velja mnenje, da »je svet takšen, kakršnega vidim«, in je temeljna težava, ob tem mnenju, da vsakdo vidi svet po svoje, in le redki takšnega, kakršen dejansko je! Prav zaradi tega, neljubega, dejstva, tudi ni dospevanja do nekih trajnejših, kaj šele trajnih dogovorov, na temelju katerih bi bile, dejansko in za vse čase, razrešene neke težave, pač pa se le-te, skozi čase, nenehno na novo odpirajo, pa čeprav v nekih svojih drugačnih podobah, in se tudi njih »reševanja« vselej na novo odvijajo, tudi v nekih njihovih novih, tudi od tehnološkega razvoja odvisnih, podobah. In se zgolj zaradi tega »zgodovina ponavlja«, ker obča umska nezmožnost ne dospeva do razumevanja temeljnih vprašanj, do ugotavljanja nespornih resnic! Kaj šele, da bi jih uspela tudi upoštevati, tvorno, in njim ustrezno samo sebe obvladovati…

 

Kadar zares želiš razrešiti, nekaj, karkoli, potem je uspeh možen samo, izključno takrat, kadar upoštevaš (objektivna) dejstva! Resnico, potemtakem. Zaradi tega je resnica še kako pomembna, pa čeprav nima, žal, v praksi neke omembe vredne vrednosti.

 

Kadar VEM, da nekaj je, tako kot je, takrat imam samo tri možnosti, v okviru upoštevanja preprostega dejstva, da živim v svetu, kakršen je, v svetu - umske polomije!

Dve možnosti sta usmerjeni v samozaščito, v obvarovanje samega sebe pred odzivi večinskega okolja. Prva, med njima, je molk. Druga je – potvarjanje resnice, zavestno pristajanje na govorjenje njenega nasprotja, laganje. Ne ena, ne druga, možnost, nista občudovanja vredni, nasprotno. Že res, da z molkom in z lažjo sebi marsikaj prihraniš, a je res tudi to, da svet za teboj ostaja popolnoma nespremenjen, in v krogih vrteč. In obe možnosti, tako molk ( = zatajitev resnice), kakor tudi laž ( = potvarjanje resnice), sta posledici zavestnega odločanja o lastnem odnosu do resnice, do tega, ali mi je, ali pa ni, vredna. Ali se mi splača zanjo izpostavljati se.

 

Tretja možnost, edina pravilna, v življenju, je – spregovoriti resnico, zavzemati se zanjo. Ja, res je, na tak način samemu sebi gromozanske težave povzročaš, veča se število tistih, katerim se zameriš, ki te začno zavračati, iz dneva v dan se kopiči bolečina, katero ob tem doživljaš, iz dneva v dan bolj se sprašuješ o tem, čemu moraš prav ti biti tisti idiot, kateremu je mar, pa zaradi tega sebi življenje uničuje, obenem pa – lahko imaš rad, nekoga, nekaj, karkoli, če tega svojega čustvovanja ne izkazuješ z iskrenostjo, nepotvorjenostjo, z NElažjo?!

 

Ko pomislim na razne »kohe«, pa »galilee« in ostale mojstre vsem nam danega razvoja, ugotovim, da so vsi doživljali krepke zagrenitve lastnih življenj. Kakopak, njim, samo njim gre zasluga, da se je svet premaknil iz votlin, obenem pa je res tudi to, da so za ta premik drago plačevali, s svojimi življenji, vsem tistim, ki danes napredek živijo, a so njegove tvorce, gladko in brez slehernega pomisleka, ubijali, tako in drugače!

Ja, bi bilo moč, ob resnici, tudi o ne/hvaležnosti spregovoriti, a kaj bi to pomagalo, ko pa, še vedno, o(b)staja sila preprosto dejstvo, ki govori o – obči umski nezmožnosti?! Pa, povej, če niti do (raz)uma ne sežeš, kako boš karkoli razumeval, kot neko zaokroženo celoto, kako boš, takšen, do etičnega dospel?!