Kaj, ko bi rekel…

Kaj, ko bi rekel, da mi je vseeno?!

Bilo bi celo pošteno,

tako, kot pravijo, recipročno,

obojestransko odročno…

Ti mene, križ kraž, greš v šir,

jaz tebe, pa je ljubi mir…

 

Kaj, ko bi te dal v pozabo?!

Med ostalo, kar ni več za rabo.

Ne bi se več nerviral,

lepo bi se skuliral…

Nič več se ne bi trudil,

živeti ne zamudil…

 

Bilo bi super, mar ni res,

obema ravno do nebes,

oba za sebe, svojo rit,

ostalo – naj se gre solit!

Samo, veš, jaz problem imam:

še nisem probal, pa ne znam!

 

Obenem pa… ja, saj to vem,

še vedno v tebi biti smem,

in to krepko več, kot sploh veš…

In druga stran? Četudi greš,

v daljo, tja, na kraj sveta,

iz mene nekaj te ne da…