Zaupal
sem. Brezmejno, in dosledno.
Nato pa
– nekaj dni
kar vrele
so stvari,
razkrivajoč
podobo bedno…
Zaupal
sem. Brezmejno. Zroč v oči.
Nato pa
čas razkrije,
po vrsti,
svinjarije,
pokvarjenost,
zahrbtnost, laži…
Pa vem,
da ni vsa taka.
Je, v
njej, pač, takšno stanje,
za njo
povsem vsakdanje,
ki
dobro v drek pomaka…
Zaman
je vsa dobrota,
iskrenost
vsa, poštenje,
bolezensko
hotenje
ubira
svoja pota…
Zdaj
vem – prav nič enako,
ne smel
bom več verjeti,
le na
očeh imeti,
celoto
to z napako…
Čeprav –
se da ljubiti,
če malo
je iskreno,
zaupanje
vodeno,
in še
hiti se skriti?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar