Jutro
je. In jaz se sestavljam.
Ob
kavi, kopici cigaret.
Seštevam,
odštevam, in snujem, obnavljam,
minulo,
tekoče, več kot deset let…
Vem,
trava me čaka. Bo že počakala.
Bo malo
bolj vroče, a bo tudi šlo.
Je
jutro za to, da na novo pognala
bo nova
stezica, za vse, in za njo…
Me
čaka. To vem. Me želi dočakati.
Hitim,
a hitreje kot grem, se ne da.
Na poti
prepreke, jih moram spoznati,
da upati
smem, da se, slednja, preda…
Pa eno
po eno, počasi, najedam,
zna trajati
dolgo, se vsaka bori,
a že ko
najmanjšo spremembo ugledam,
v
dnevu, za kanček, se bolj zasvetli…
Ja,
jutro, kot vsako, v času, ki traja,
bo kmalu
dve leti, kar mrak jo je vzel,
in
kmalu tri mesece bo, kar prav do kraja
nek dan
nje lupino odnesti je smel…
In
zdaj, kakor školjka, zaprta, odročna,
do njenega
jedra v drobtinah se sme,
prepričana
v to, da svobodna je, močna,
a da se
zgolj skriva, v strahu, ne ve…
Ja,
jutro, in tudi to pišem, da bere,
pač,
vem, da me spremlja, prav vsak moj korak,
dospejo
besede do nje, nekatere,
so v
moč ji, kjer bije svoj boj, zdaj, težak…
In ve,
da jo čakam, ker moja je Miša,
ker zanjo
pred vsem sem, sem zanjo njen dom,
zaveda
se, da je zdaj mrtva tu hiša,
in jaz,
na pol mrtev, dokler brez nje bom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar