Kjer si ti…

Skorajda devetnajst mesecev je že bila zaprta, v neki »temi in tišini«, ko jo je telo njene ječarke odneslo na neko pot, in je bila tri dni odsotna. In takrat je »smuknila« na plano, in mi je 24. marca, letos, natanko teden dni pred dnem, ko jo je njena ječarka odnesla stran, v Ljubljano, tozadevno za stalno, in proč od mene, zapisala, v sms-ih, da…

Je moja Miša. Da je njen dom tam, kjer sem jaz. Da ima rada najino hči, a da sem jaz pred njo…

 

Ko ti nekdo napiše, da te ima raje kot svojega otroka… ko ti napiše, da mu je popolnoma vseeno, kje, kako živi, samo da je ob tebi, s teboj… takrat ti pove, da te ima rad, ne samo zelo, pač pa silovito…

 

In vem, pa še kako vem, da me ima rada. Marsikdaj nisva vedela, kako, od česa bova preživela prihajajoč teden, kaj šele mesec, pa se to nikoli ni poznalo na najinem čustvovanju, medsebojnem, niti za malo. Ničesar ji nisem mogel nuditi, v materialnem smislu, razen – sebe, in zlasti tisto, kar v sebi nosim…

 

Trga me, priznam, do solza me mrcvari, ko to zapisujem...

Moja Miša… bitja, podobnega njej, nikoli nisem srečal! Sončna, topla, uvidevna, nesebična, s silovitim čustvovanjem, izkazovanim tako spontano, da samo o iskrenosti govori, in moralna, plemenita… njena ječarka pa popolno nasprotje!

 

In sem danes pisal, tej neki celoti, sestavljeni iz več delov, ker mi je omenila, včeraj, da v kratkem namerava priti k meni, spet, za nekaj dni, seveda, pa – vsakokrat, ko pride, sem vesel, da je prišla, ker je učinkovati v živo, poskušati (o)buditi, popolnoma drugače, kot prek spleta, prek dopisovanja. V živo vidim tudi govorico obraza, kretenj, prek zapisanega ne…

Obenem trpim, dobesedno, kadar je tu, ta celota, in kadar se mi ječarka izkazuje, s svojimi ravnanji. Ja, do Miše dospem samo tako, da ob določenih pripovedih zagledam zaprte oči, ječarkine, včasih pa tudi ustnice, ki drhtijo, krepko drhtijo v nekem notranjem boju, in radi silovite bolečine, ki se znotraj tega boja poraja… je hudič, kadar čustvovanje, zakopano v nekih globinah, in onemogočeno v izkazovanju, ve o meni, želi do mene, obenem pa mu glava, neka razmišljanja, to onemogoča(jo)…

 

In sem napisal neko pismo, ter ga posredoval, danes, tej celoti. Skušal sem sicer biti čim bolj uvideven, a kaj, ko se resnica vselej izključno kot resnica izkazuje, pa moraš biti Miša, da jo sprejmeš, kot takšno, in ne ječarka, kateri so laž, zahrbtnost, preračunljivost… samoumevne »odlike«…

 

Najprej sem dolgo razmišljal, ali naj sploh napišem, to pismo. Nato sem ga nekajkrat popravljal, mu ostrino skušal čim bolj otopiti, a ne toliko, da ne bi povedalo tistega, kar mora, povedati. Nato sem kar nekaj časa razmišljal, ali naj ga posredujem, ali shranim tja, kjer gre izključno v pozabo…

 

Vem, tvegam! Z vsakim takšnim ravnanjem tvegam, saj odnos omenjene celote do mene izpostavljam nekemu »tehtanju«, nekemu boju, ki se odvija med čustvovanjem te celote (med mojo Mišo, zaprto v »temi in tišini«), in razmišljanjem, taiste celote (med ječarko, ki je Mišina kontradiktornost in, od konca predlanskega avgusta, prevladujoča, močnejša sila). Tvegam tudi to, da uničim še tisto, kar je ostalo med ječarko in menoj, in da vsa dosedanja prizadevanja, katera usmerjam v neko obuditev, izničim, vendar…

 

Vselej ravnam na temelju logičnega razmisleka. In vselej v prepričanju, da samo resnica »odpira oči«. Ja, resnica, tako redko obstoječa zadeva!

Z resnico sem se loteval, desetletje nazaj, nekih njenih okvar, z resnico sem jih uspel odpraviti. Okvare že še, a tistega, kar je globje…

 

Sedaj čakam. Dopuščam možnost, da bom najprej nadrt, krepko nadrt! V zapisanih besedah, v odzivu na moje pismo. Ne bi bilo prvič! Celo »ne piši mi več« sem doživel… in sem (po)čakal, da je, nedolgo za tem, prikukala tja, kjer sem zapisoval…

Ja, tudi topot računam na tisti »moj dom je tam, kjer si ti«! Na to, da je neko čustvovanje, ki je trenutno zakopano, nekje globoko, in se ne sme izkazovati, močnejše od bolezni. In upoštevam, ob tem, da me celo bolezen sprejema, mi svojo naklonjenost, čustveno, izkazuje (čeprav je niti opredeliti ne zna, čeprav se je niti ne zaveda)…

Do kdaj, če sploh, bo tako, tega pa ne vem. Današnje pismo je namreč za kanček bolj zahtevno, lahko bi rekel, da tudi za kanček ostrejše, kot so bila dosedanja tovrstna… pa čeprav sem ga nekajkrat popravljal, da bi mu ostrino omilil…