Jeza

Končno! Dospel sem do trenutkov jeze!

Jeza je boljša, kot žalost, ker vsaj malo dreza,

v žalosti vse ti na tla, v kupček, leze,

jeza pa žene, pobira se, pleza…

Žalost ni srečna, če ne sme žalovati,

pridno nabira, bremena nalaga,

z jezo pa zmoreš iz sebe kaj dati,

ko se izpihaš, za kanček pomaga!

Žalost je čudna, le upa, berači,

čaka nekoga, da se je usmili,

jeza preseka, nič več ne potlači,

vse kar jo moti, iz sebe prisili!

Žalosti se že nasmešek svetlika,

tudi če daje se zgolj kot prevara,

jeza nasmeh tak v trenutku odpika,

marš, kaj bi z njim, ko pa ga sploh ne mara!

Ja, res, dospel do trenutkov sem jeze,

sito gostejše, pa manj skozenj šine,

marsikaj skaže se, v jezi, brez veze,

takšno, da zlahka iz misli izgine!