Laži
nikoli niso dobra popotnica. Saj ne rečem, na kratek rok celo zmorejo dosegati,
a dolgoročno…
Niti ne
tako dolgo nazaj, sem zapisal aforizem (pravzaprav sem ga uvrstil med nekaj
gnusorizmov): Ne verjemi lažnivcu, kadar govori resnico.
Kadar
imaš opraviti z deviacijami, takrat je dobro zavedati se, da hodiš po zelo
tankem ledu. Takrat namreč niti tega ne veš, če je neka iskrenost, lahko povsem
»zaresna«, posledica potrebe po biti iskren, ali je zgolj načrtovano odstopanje
od neke običajnosti, neiskrenosti, pogojeno z določenimi manipulativnimi
nameni, ki pa vsi, brez izjeme, le sebi koristi iščejo, in jih tudi dosegajo na
račun nekega zaupanja, naivnosti, nekega neupoštevanja preproste resnice, da –
se lahko tudi lažnivec kdaj (namenoma) »zmoti«, in, za spremembo, resnico
(iz)pove. Z namenom, kakopak, da bo svojo lažnivost ubranil, ohranil,
uveljavljal (tudi v bodoče).
Ni komentarjev:
Objavite komentar