Prečrtane
sanje. Stop, znak veleva,
komur je
zanje, naj gre drugam!
A je
nerodna, takšna zadeva,
jaz se
prešvercam, v šepetu priznam…
Res, ni
jih dano zlahka imeti,
da so
pri roki, redno, vselej,
ker
znajo vražje hudo zaboleti,
kadar
ne smejo živeti naprej…
Skrbno
izbiram, tu in tam vzamem,
kakšno bolj
skromno, da me teši,
in se
potrudim, da vanjo verjamem,
da se
premaknem za nekaj pedi…
Dolgo,
predolgo moči že nabiram,
bojda poraja
jih nek imam-rad,
in se s
solzami, občasno, razpiram,
ker je
najslabše v sebi držat…
Potlej
pa k sanjam, tem, skromnim, zavijem,
najdem v
njih tista kam in kako,
in pod
blazino, v noči, jih skrijem,
da
misli vsaj nekaj ur ne požro…
Ni komentarjev:
Objavite komentar