Čustvovanje

Ena temeljnih značilnosti psihičnih težav je – čustvovanje…

 

Kakor vse bolezni, tako so tudi psihične (duševne) popolno nasprotje življenja! Življenje ŽELI živeti, bolezen tej želji NASPROTUJE, skuša življenje izničiti, ga odpraviti.

 

Narava nas je naredila na način, da se izkazujemo v odnosu do vsega, s čemer se soočamo. In to izkazovanje udejanjamo tudi s čustvovanjem. Bolj kot je življenje »živo«, več je tega čustvovanja, intenzivnejše je. In – kadar obstaja, takrat ima tudi POTREBO po tem, da SE IZKAZUJE, da »gre ven iz nas«, da se kaže in pokaže, kajti tudi čustvovanje sodi v govorice, s katerimi se medsebojno sporazumevamo.

 

Res je, obstajajo tudi neke »vzgoje«, denimo (vsaj nekdanja) katoliška, ki so prepričane, da je potrebno čustva NEizkazovati, ker je – izkazovanje čustev »šibkost«. Zanimivo, ampak tudi pri psihičnih (duševnih) težavah je izkazovanje čustvovanja – »izraz šibkosti«… bojda se, s tem, ko čustvuješ, ne obvladaš, pa takšna stališča pripeljejo, nujno, do nekega dvoma – je pametnejša Narava, ki nam je dala zmožnost čustvovanja in potrebo po njegovem izkazovanju, ali so pametnejši bebci, ki »vedo« vse, z izjemo tega, da so – bebci?!

(op. p. z besedo »bebec« NITI slučajno NE mislim na obolele osebe, pač pa na te, običajne, »normalne«)

 

Vlekel sem, kar nekajkrat, iz depresivnih stanj, iz stanj popolne čustvene otopelosti. In sem to počel na sila različne načine – z glasbo (priporočljive so, kakopak, razne balade, pripovedne pesmi, ne nek »hevi-metal« ali »je-je-bejbi-bejbi«…), s poezijo, s svojim, lastnim torej, čustvovanjem, z živaljo, denimo z mačko… skratka z vsem, s čemer je moč vzbujati neke odzive v sleherniku.

Depresija, čustvena otopelost, je, v bistvu – NEmoč (pomeni, da izkazovanje čustev NI »trenutek šibkosti«, pač pa je prav nasprotno – šibkost takrat, kadar so čustva zavrta, zatrta, potlačena… pomisli na, preprosto, školjko – ko se zapre, takrat, revica, zgolj obstaja, v nekem svojem strahu, živi pa zares samo takrat, ko je odprta, ko »polnih pljuč« zajema svoje okolje, življenje!)… in NEmoč je tudi sleherno drugo (psihično, duševno) stanje, v katerem NE zmoreš čustev »spustiti na plano«!

 

Pomisli – ko se v tebi nabere neka nejevolja, in te privede do jeze… si kdaj občutil tisto sprostitev, olajšanje, ki sledi trenutkom, v katerih to jezo »izpihneš«, spustiš iz sebe?! Enako je pri žalosti – nabira se, nabere, in solze ji vsaj malo pomagajo, do tega, da se, vsaj, zmanjša… Pri veselju, pri trenutkih sreče? Ma – če je ne boš sprostil, te sreče, da privre iz tebe, te utegne še razgnati!

 

Da, in prav zaradi tega tudi sam počnem to, da iz dneva v dan skušam doseči trenutek – sproščanja čustvovanja! Trenutek, v katerem bo čustvovanje spet smelo (za)živeti, in se izkazovati, ker – brez izkazovanja je malodane tako, kot da ga ni – tisti, katerim je neko čustvovanje namenjeno, sploh ne ve, da le-to obstaja! In…

 

Vem, še kako vem, da obstaja, tudi v njej, čustvovanje, in to silovito… in vem, da jo velikokrat mrcvari, dobesedno trga, bolečina, nekje »tam globoko«, obenem pa vem, da tega na obrazu – sploh opaziti ni! Še več, ni nujno, da je zgolj ravnodušen, ta obraz, celo nasmejan zna biti, ob vsej bolečini, ki jo bitje nosi globoko v sebi! Z drugimi besedami – niti do tega ne zmore dospeti, takrat in na tak način, to bitje, da bi z izkazovanjem čustvovanja, z njegovim sproščanjem, vsaj samemu sebi omililo, olajšalo čutenje, čustvovanje!

 

Bolezenske težave ŽELIJO NEživljenje, dobesedno težijo k njemu, k neki mrtvosti, otopelosti, k nekemu svojemu pusti-me-pri-miru… in se odmikajo od slednjega poskušanja obujanja čustev, ampak… po drugi strani, ko dopustiš, to, takšno umikanje, takrat je zadeva samo slabša, po inerciji bitje vse bolj tone, v svoji otopelosti, in zmore tudi – povsem otopeti, vsekakor pa…

 

Pride tudi do stanja, ko tisti, ki ima tovrstne težave, niti pojasniti, opisati ne zna, če kaj čuti in kaj, kako čuti! In tudi do stanja, v katerem izveš, da – ničesar NE čuti, da se počuti PRAZNO. In školjka, kadar je prazna, je – mrtva…

 

Ja, dobesedno VSAKO čustvovanje pride prav, v takšnih primerih. Tudi jeza, samo da se nekaj premakne, obenem pa – ob jezi, ko jo najprej začutiš, potem tudi izkažeš, začutiš neko energijo, v sebi, neko moč, in tak občutek je dober, prija, obenem izkaže to, da – če imaš moč za to, da jezo izkažeš, potem jo boš našel tudi za to, da sebe iz nezavidljivega položaja potegneš!

Pomnim, sem, nekoč, budil takšno jezo, celo tvegal, da bo udarec, ki je pristal na mizi, na meni končal, a se je splačalo…

 

Zato tudi sedaj to počnem. Vem, da (pre)bere vse, kar (za)pišem, tudi verze. Vem, da moram, včasih, dolgo vztrajati, preden dospem do nekega odgovora, katerega kot sprejemljivega ugotovim, ker vsaj nekaj opredeli, in se krepko odmakne od tistega »ne vem«. Vem, da marsikdaj »prezre« nek čustven izliv, se nanj sploh ne odzove, kot da ga ne bi bilo, obenem pa vem še za eno »malenkost« -VSE, kar slišiš, bereš, vidiš… dobesedno VSE, kar se dogaja v okolju, četudi se istega NE zavedaš, dospeva v podzavest, v »globino«, in se tam nabira, pa…

Ni vrag, ko se bo nabralo dovolj tistih rad-(te)-imam, se bo tudi kak premik zgodil! In če se samo za centimeter premakne, bo dovolj, za začetek. Bojda so tudi kilometri iz centimetrov sestavljeni!