Resnica.
Edina možna pot, v doseganje nekega stanja, skladnega z dejstvi. Stanja,
znotraj katerega zmoreš sebi mesto najti, v okviru vsega preostalega, in
smisel, samemu sebi, poiskati.
Ko sem
jo zdravil, že leta nazaj, sem jo zdravil – z resnico! Vse težave, njene, so takrat temeljile
na prepričanjih, s katerimi se izkazuje večinsko okolje, na prepričanjih, ki
objektivnih dejstev ne upoštevajo, predvsem tistega, ki o pestri sestavljenosti
sveta govori, pa o različnih navadah, načinih živetja, in predvsem o tem, da
ima sleherna posamičnost pravico živeti sebi lastno živetje, v kolikor z njim
ne krati pravice drugih, da bi na neke svoje načine živeli. Ja, in za ta,
večinska prepričanja, je značilno tudi to, da so – skregana z etičnostjo! Kako bi
ne bila, ko pa nenačelna večina niti v teoriji ne ve, kaj je to morala, kako jo
je moč skozi živetje izkazovati?!
Tudi
sedaj ji strežem z resnico. O vsem, in tudi o njenem stanju. In ji to ni všeč,
daleč od tega, kajti vsakdo je sebi pravilen, in je tako, bržčas, lažje, kot
dospeti do ugotovitve lastne nepravilnosti. In se marsikdaj ujezi, name, zaradi
te resnice, pa marsikaj slišim, na svoj račun, tudi to, da k sebi puščam samo
tiste, ki po kolenih krog mene hodijo, a prezrem, večinoma, takšne pripombe, le
tu in tam se zahvalim za žalitev. Kakorkoli že – tudi, ko se resneje ujezi, pa
je nekaj časa, lahko tudi dva, tri dni, ni na spregled, na »klepetu«, ne
odneham. Laži je že tako dovolj, preveč, na tem svetu, med vsemi temi »poštenimi«
in »resnicoljubnimi«, predvsem pa tako neumnimi, da do spoznanj dejanskosti
nikoli ne zmorejo seči, pa ne bom tudi jaz pripomogel k njihovemu obstoju, k
obstoju laži. Raje tvegam, v prepričanju, da je govoriti resnico krepko bolj
pomembno, kot imeti tiste, ki ti prikimavajo, ki so »tvoji«, vse do tedaj,
dokler ti jih nek drug ne spelje, z večjo klobaso, obetavnejšo obljubo. Pa –
tudi, če jo radi tega izgubim, bom vsaj spoznal, da se ni bilo vredno truditi
za to, da bi jo ohranil.
Da,
zaenkrat vsaj se je vedno vrnila. Tudi in celo takrat, kadar je strup sikal iz
nje, ker – da, tistega, česar se, trenutno, niti zavedati ni zmožna, tistega,
kar se, bojda, nekje v prsnem košu nahaja, je neprimerno, gromozansko več, kot
tistega, kar se ji v »pametni« glavi napleta, in razpleta. In je močnejše,
tisto, v prsnem košu, ker tisto ve, zares ve, kaj in kako je bilo, med nama, in
z nama, ker tisto – je resnica!
Da, še
naprej bom vztrajal pri resnici, četudi sem, na poti skozi življenje, prav
zavoljo tega vztrajanja postopoma izgubljal vse, in tudi izgubil, ki so, nekoč,
spočetka, neko okolje moje tvorili. A jih je resnica, kaže, preveč zmotila…
Ni komentarjev:
Objavite komentar