So veje
se, z vetrom, v ples zavrtele,
prav divje
jih ziba, se strast razživi,
a moje
so želje povsem onemele,
odkar
si v daljavi, odkar tu te ni…
Se
zibajo krošnje, igrajo se trave,
so ptice
nalahno prekrile nebo,
v
mislih oči tvoje tople, sanjave,
objem,
ki že dolgo ga sploh ni bilo…
Nek
žužek prebija na svoji se poti,
mu veter
nagaja, spodnaša želje,
v
spominu poljub tvoj dogajanje zmoti,
čemu,
ko sedaj več živeti ne sme…
Nedolgo
tega si iz teme pisala,
da tam,
kjer sem jaz, tam je tudi tvoj dom,
potem
pa te znova je tema obdala,
ne vem,
če še kdaj sploh te videt smel bom…
Pogrešam
te bolj, kot je moč hrepeneti,
vse tu
je tako, kot nekoč je bilo,
le nič
več ne greje, in prav nič ne sveti,
brez
tebe drugače, le prazno, težko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar