Ponoči,
v spanju, škrta. Z zobmi. Tako močno premika čeljusti, tako silovito drgne z
zobmi, da ima že malodane vse popokane. In stoka, ob tem. Pa nič ne pomaga
govoriti, skušati umiriti, nič ne pomaga božati, trepljati, po rami, ne
zaznava, prav nobenih teh poskusov umiritve ne zaznava! Tako močan boj, tisti
notranji, se odvija v njej. Ko želi dobro dospeti na plano, a mu zlo ne pusti!
Ja,
najprej sem pomisli, da bi besedo »slabo« zapisal, a je prešibka, da bi
dejanska stanja opisala, je beseda »zlo« krepko primernejša. Žal…
In sem
ji prigovarjal, kar nekaj časa, jo tudi prosil, naj stopi do lekarne, in si
nabavi ščitnik, za zobe. In je obljubila, na koncu, da bo. Baje je tudi že šla,
v lekarno, a so ji povedali, da imajo samo tiste najmanjše, in največje, da pa
bodo takšnega, kakršnega ona potrebuje, dobili v tem tednu. In jo bodo, baje,
takrat poklicali…
Ja, ta
moj »baje«. Saj ga sploh zapisoval ne bi, ko se ne bi, v malo več kot desetih
letih, toliko »resnic« nabralo, ki samo pod ta »baje« sodijo, in med laži,
kakopak…
Ne vem,
z ene strani mi ni všeč, da se tako izkazuje, med spanjem, po drugi strani pa –
ma, daj, ne samo kruši, polomi jih, te zobe, naj ti vsi popadejo iz ust, samo –
izbori se, že enkrat, pridi na svetlo, da s samo seboj še dodatno (o)svetliš!
Ni komentarjev:
Objavite komentar