Vetrič
čakam, sem ga prosil,
dolgo je
tega nazaj,
če bi
me, vsaj malo, nosil,
v
dalje, ne nazaj…
Ne bilo
bi mu moteče,
vsaj tako
je pojasnil,
pot je
krajša, se ne vleče,
ko bi v
družbi bil…
Kam, je
vprašal, kamorkoli,
tudi k
vragu, ni mi mar,
le to
glej, da tam nikoli
več ne
bo utvar…
Zdaj ga
čakam, se oziram
na vse
strani neba,
vmes se
delam, zgolj blefiram,
da
živet se da.
Ni komentarjev:
Objavite komentar