Ko vrata zaprem

Ko enkrat mi dospe prek glave,

in rečem dosti je tega,

ne bo besede ene prave,

takrat, pač, konec bo vsega!

Tako, od nekdaj, se odvija,

vse, kar nastane, se konča,

in znam, četudi mi ne prija,

odpikati, na kraj sveta!

Veš, moja vrata uro zrejo,

seštevajo, vse, kar boli,

so trmasta, ko se zaprejo,

takrat nič več vstopa ni!

So močna, čvrsta, in debela,

in brez oči, in brez ušes,

na njih, od zunaj, boš visela,

zaman rotila, do nebes!

Zato nikarte se igrati,

povsod je meja, čez ne gre,

le režo pustil sem še stati,

že prvi veter jo zapre!

Ja, ni prav dosti več ostalo,

dovolj sem nesel, še preveč,

pa mi v mir bo vsaj pognalo,

če vse nečedno vržem preč!