Marsikaj goltam…

Marsikaj goltam. Česar nikoli ne bi.

In to počnem, nadejajoč se tebi.

Marsikaj nosim. Česar ne bi niti prijemal,

ko se ne bi za tebe zavzemal.

 

In vse greni. Tja, do trpljenja.

Komaj popusti, že novo začenja.

Ja, res, da, vmes, tudi prisije,

prisije, da potlej udarec ubije…

 

Marsikaj slišim. Molče vzamem.

Kasneje odjočem, nekje, na samem.

Vem, tvoja resnica na glavi stoji,

a to ne pomeni, da manj zaboli.

 

Zdavnaj bi neke druge odpravil,

se, za trenutek, ob njih ne ustavil,

in tudi tebe bi, zlahka, v kraj dal,

ko ne bi tvoje globine poznal…

 

Marsikaj goltam. In vztrajam, goltaje.

Tudi nemoč, tu in tam vsaj, me daje.

A da prikličem, kar jel sem klicati,

ni mi drugače, kot goltati znati.