Drva…

Danes bolj malo zbujam. Pravzaprav sem, danes, dospel do točke, na kateri se sprašujem, če se sploh še splača zbujat!? Sem odkril, spet, neke laži in zahrbtnosti, s katerimi se bolezensko stanje, itak, nenehno izkazuje…

 

Kakorkoli že, možakar mi je pripeljal drva. Cel kup. In jaz kot jaz, bog ne daj, da bi počakal, sem jih šel, po največji vročini, pospravljat. In sem to do maloprej počel, ko sem ugotovil, da je, počutju primerno, vseeno bolje, da nekaj premora naredim, pa vsaj za uro, uro in pol odneham. Je hudič, v mojih letih, nikoli ne veš, kdaj te poboža…

 

Ja, danes ne bom prav nič več zbujal. Pravzaprav bom, vsaj danes, razmišljal o tem, kako, če sploh, naprej, ker – boleče resnično je, da v tej zmedi, ki obstaja v njenem telesu, obstaja tudi del, ki je dobesedno pravljičen, del, brez katerega tudi sam nikoli ne bom celota. Z njo, z njeno celoto vred pa… ja, se zavedam, pa še kako, da bodo laži, neiskrenost, pokvarjenost… vedno blizu. Preblizu!