Moj dom
je tam, kjer si ti,
tako v
spominu doni,
nedavno
si tako dejala,
potem
pa daleč od tod,
na neko
tujo te pot,
je
senca tvoja odpeljala…
Da pred
vse drugo me daš,
in da
me rada imaš,
nikakor
noče zvodeneti,
z
daljave zdaj se glasiš,
sploh
biti tam ne želiš,
in dano
nama je trpeti…
Te
kličem, vem, ni zaman,
čeprav bojim
se, priznam,
da glas
polzi zgolj do globine,
vsak
dan življenje puhti,
čas
kruto ure vrti,
bojim
se, da prehitro mine…
Ni komentarjev:
Objavite komentar