Dolgo,
dolgo časa sva bila ENO. Pravzaprav sva bila ENO še preden sva se spoznala, le
da, takrat, še vedela nisva drug za drugega. In sva, vsak v svoji polovici tega
ENEGA, bolj ali manj samo trpela. In živela, iz dneva v dan, v iskanju nekega razloga
za to, da sploh obstajava.
Pravzaprav SVA ENO tudi sedaj! Resda se ta ENO ne izkazuje
najbolje, ker sva ga skrila, vsak svoj del, vase, in ga ločila na razdalji
nekih stotih kilometrov, pa ga, tako, na hitro in površno niti ni opaziti, a ga čutiva, VSAK V SEBI in zase, obenem pa GA ČUTIVA TUDI DRUG V DRUGEM! Pa če se tega zavedava ali ne, še
kako GA ČUTIVA!
Praviš,
da SVA SI BLIZU. NE, ne strinjam se, nisva si blizu, ker si ne moreva biti
blizu, ko pa – med nama sploh razdalje
ni, nobene, vsaj tiste prave ne! Kako bi si bila blizu, ko pa SVA DRUG V DRUGEM?! Kako si lahko blizu
s samim seboj, ko pa SI, ti sam, z vsem kar imaš v sebi?! Kako bi mi bila
blizu, ko pa SI V MENI?! In jaz vem,
da SEM V TEBI!
Nenehno
si mi V mislih, nenehno si mi V čutenju, nenehno si V mojih željah, upih, V
moji žalosti! Tisti »biti blizu« se izraža v metrih, lahko tudi centimetrih,
ampak v tem V ni enega samega
milimetra, ki bi ločeval, še več – ta V
= JAZ!
Ni komentarjev:
Objavite komentar