V molčečnost zaprta…

Resnica je redkost, še taka prezrta,

in plaha, nemočna, v molčečnost zaprta,

ni prav nič vesela, nič lažje ji ni,

ko v njenem imenu cvetijo laži…

 

Saj bi, ko bi smela, obstati in biti,

a kaj, ko nevšečna hiti svet kaziti,

pove, pač, tako, kot zares se odvija,

a kaj, ko zares le preredkemu prija?!

 

Zato tudi striže, beseda z dejanjem,

ni res, da kot sejem, tako tudi žanjem,

v živetju še najbolje tisti uspeva,

ki drugih izmozgati sploh ne okleva!

 

Resnica prodira počasi, v drobtini,

zato, da prav zlahka se, v hipu, razblini,

v korakcih naprej, in v neskončnost nazaj,

a dobro, da nanjo prisegamo vsaj!