Smetna

Nič ne rečem, zna boleti, tudi je boleče,

še bolj trga, kot ko te nekdo v kanto meče,

a, če med smetmi se znajdeš, znajo te smetiti,

pa, morda, je bolje, če pustiš jim k vragu iti!

Za iskreno naj iskreno bi, v povrat, veljalo,

druge ni, da bi uspešno se živeti dalo,

ko pa vidiš, da nekoga so samo prevare,

te zamika, da ga vržeš v kup nevredne šare!

Kaj bi dan za dnem si z drekom v hišo smrad vnašal,

le čemu bi laž poslušal, kadar kaj boš vprašal,

le čemu oči na pecljih moral bi imeti,

da bi vedel, kaj za hrbtom, zmore ti početi?!

Smet, pač, sodi tja, kjer se nahaja drugo smetje,

tam uživa naj trohneče svoje vse živetje,

beda bedi je všečna, je prav iste baže,

naj bo daleč, da v koraku čevljev ne umaže!

Je nizkotna, moraš gledat kam korake vodiš,

stežka spereš vse smrdeče, kadar jo pohodiš,

kadar je preblizu, zasmradi ti tudi zrak,

druge ni, kot da počistiš, kar je za v smetnjak!

Zna boleti, če izvržeš, kar ti je vstopilo,

zlasti, če nekoč ti dneve s soncem je svetlilo,

a nič manj ni trgajoče, kadar ti trpljenje

prizadevno, vsak trenutek, vnaša v življenje!

Dolgo, skorajda dve leti, pridno sem prenašal,

in vsak dan mi kanček upa sproti je odnašal,

zdaj dospel sem do razpotja, se mikavno zdi,

da vse smetje bi, nabrano – vrgel v smeti!

Res je, včeraj sem zarezal, vidim, da jo reže,

vrata sem že prej priprl, do najmanjše reže,

pa, če sprijenost ji prija, nimam prav nič proti,

da odpišem, da pozabim, grem po svoji poti…