Daj me v nič…

Kaj, ko bi dala me v nič,

ja, tja, kjer prazno zgolj obstaja,

kjer nič zgolj v nek se nič podaja,

da ni v pomnikih nekih prič?!

Če veš, da nemogoč sem bil,

da dan za dnem sem ti le kvaril,

še huje, da sem te mrcvaril,

čemu bi ti spomin kazil?!

Naj me izvrže, naj me sune,

do tja, kjer v polno gre pozabo,

prav vse, kar ni prav nič za rabo,

ja, naj spomin me tvoj – izpljune!

Kaj, ko bi dala me v prazno?!

Če bil sem vselej te nevreden,

in nemogoč, in grd, in beden…

Čemu sem v tebi še opazno?!