Bil sem
pri Malčici, Driskici, Sraki,
zdaj ji
v Palčici gredo koraki,
ko mi,
v trenutku, v naročje je šla,
nisem
zadržal poplave solza…
Sva se
igrala, crkljala, živela,
je,
zadovoljna, v nasmehu žarela,
hipec
zastaja, da čas dopusti,
ko so
se tati mokrile oči…
Mlela
piškote, najljubšo ji hrano,
tato hranila
je s svojo banano,
in sem
preskušal s koleni zdržati,
ko šla
sva z »bibo« se v krogih peljati…
In sva
hodila, celo zaplesala,
ku-ku
vabila sva iz ogledala,
tatina
torba ji je prevelika,
vendar
se družno težave odpika…
Vsakič,
ko mi je v naročje hotela,
mi je »bolečo
lepoto« spočela,
bi jo
odnesel, ma, v hipu, a vem,
da
želja mora podleči »ne smem«…
Ja,
res, bila je smejoče se volje,
v najinem
»skupaj« celotno vesolje,
ura
prehitra, bi teči ne smela,
nama
vesolje je, v hipu, vzela…
Zdaj
znova čakam, da teden, spet, mine,
da Astrid
pridno v oddaljenost šine,
da
zopet vidim nje modre oči,
da njih
vesolje se v zvezde krasi…
Ni komentarjev:
Objavite komentar