Pra… pra… pra…

Ja, res je to, hudo boli,

ko zre naravnost v oči,

pa se z besedami izkaže,

in veš – da se ti laže!

In nič bolj ni prizanesljiva,

ko je zahrbtno goljufiva,

ubira svoja grda pota

in te ima – za idiota!

Pri njej morala ne velja,

pokvarjena vse do neba,

prodreš skoz nje nedolžna lica

in vidiš, da je zgolj pra… pra… pra…

Ma ne, še nikdar nisem znal,

da blatil neko bi žival,

četudi kdaj po blatu rije,

a ne premore hudobije!

Zamika me, pa še kako,

a vem, nič lažje mi ne bo,

iz ust nikdar mi ne pronica,

da rekel bi (ji) ta pra… pra… pra…

Naj kar uživa, dokler sme,

imam svoj prag, stoji, nekje,

pa čezenj ko se bo podala,

ne bova se nič več poznala!

Kdor išče, ta tudi dobi,

ko potrpljenje mi spuhti,

ma, če postane še svetnica,

bom vedel, da je v njej – pra… pra… pra…