Vem!

Vem! Kako ne bi vedel,

v njej sem močno, silovito,

sem toplo nje dušo do konca zasedel,

a zdaj to očem je prikrito…

Ma, saj na trenutke mi dano je zreti,

poznam jo, dodobra, in znam jo čutiti,

in to, kar zaznavam, mi je razumeti,

vem – mora se še izboriti!

Ne, nič ni bilo neke igre, predstave,

ji želja je zame živeti,

le s srcem oči so globoke, sanjave,

hiteče objeti, ogreti!

 

In ona je v meni, že dolgo, še dlje,

do dna moje duše, in upa,

brez nje kot da ni me, brez nje v prsih žge,

bi rad, DA MI, znova, ZAUPA!

Ja, res je, in kregam, in tudi kričim,

a res je, da tudi milujem,

kar Dobro je, zanj se nadejam, živim,

dočim slabemu nasprotujem!

A v mene je legla, da bolj se ne da,

edina mi šla v dno je leči,

brez nje mene ni, ker ne znam brez srca,

pa sploh ne želim je izvreči!

 

Ja, vem! Dva v enem sem dolgo živel,

še vedno sva to, le narazen,

ob njej sem, in z njo, v neke sanje dospel,

brez nje zdaj mi vsak dan je prazen.