Nerad
zgodaj vstanem,
ko misli
bezajo v noč,
a moram
po ranem,
ker dan
bo, zopet, vroč,
mi kaže
kositi,
je
trava do neba,
se
skušam spočiti
kasneje,
ko se da…
Čeprav
je enako,
ni mislim
do miru,
sem,
kaže, z napako,
pa so,
nenehno, tu,
ne znam
odložiti,
si
zanje »vzeti čas«,
razpredajo
niti,
nenehen
je njih glas…
Obenem
kasneje
klepet se
mi zgodi,
pomemben
je, šteje,
v njem
včeraj se budi,
iz
dneva v dan traja,
čim
večkrat, če se da,
in v
njem se poraja
spomin
na srca dva…
Ja,
jutro me bega,
ni nič
narobe z njim,
zaspanost
se krega,
ko s koso
v breg hitim,
ko bi
se še dalo,
za uro,
ali dve,
kako bi
se spalo,
a bo,
ko bo, bo že…
Polegajo
trave,
vse trudnejši
zamah,
ne gre
mi iz glave,
bila mi
je v rokah,
za mano
čistina,
in
trave, spredaj, šir,
mi
njena bližina
prinese,
zopet, mir…
Prav
težko je vstati,
ko noč
miru ne da,
ko znal
bi se dati
na
kosa, najmanj dva,
da
zmogel bi biti
in s
travo, in pa z njo,
ob
košnji buditi
kar
nekdaj je bilo…
Bo že,
ko me zvije,
takrat bom
trdno spal,
telo se
spočije,
in v
mislih bom zastal,
potem
pa, spet, znova,
drugače,
pač, ne gre,
dokler
zgodba nova
iz
stare ne dospe…
Ni komentarjev:
Objavite komentar