Če
Sonce in Tema sta v enem živeča,
in se,
med seboj, ne poznata,
takrat
se beseda z nezmožnostjo sreča,
in neka
zmešnjava brž rata…
Ko
Sonce, ki v dalji je skrito, miluješ,
da znova
z neba bi žarelo,
si Tema
domišlja, da njo nadleguješ,
obenem
bo v prazno letelo…
Ko Temi
očitaš napake, slabosti,
in Sonce
besede posluša,
z
obraza mu brišeš izkaze radosti,
trpeča njegova
je duša…
Ja,
res, ko dospe v neprava ušesa,
takrat le
zaupanje šteje,
drugače
v pekel zletijo nebesa,
in hlad
prek topline zaveje…
A upam,
da Sonce pravilno me čuti,
da ve,
da s seboj me navdaja,
da ve,
da brez njega le drobci razsuti
je to,
kar od mene ostaja!
Ni komentarjev:
Objavite komentar