Oglasila se je!

Čez noč se mi je oglasila, moja Miša! Odzvala se je na neko pesem, katero sem njeni ječarki namenil, ne njej, moji Miši. In se je odzvala, z besedami, prvič po 24. marcu, ko mi je tista sms-a poslala, v katerih je bilo tudi »moj dom je tam, kjer si ti«…

 

Tokrat je zapisala, da ji je vsak trenutek brez mene peklenski, da jo pri življenju ohranja samo tista moja »nežna toplina«, da upa, da ji bo dano, nekega dne, oviti me v toplino, čutiti vso mojo bližino…

 

Priznam, najprej me je dobesedno šokiralo, že ko sem videl, da je pripisala, k moji pesmi. Ko sem prebral, sem bral večkrat, da sem se prepričal, da res dobro, pravilno vidim. Po več kot treh mesecih, od njenega zadnjega glasu, po skorajda dveh letih, kar sem zadnjič gledal v njene globoke oči…

 

Ja, dejansko vem, kaj je v njej, do mene, za mene. In ona ve, kaj je v meni zanjo. Pravzaprav bi bilo nemogoče ne vedeti o tem, ker – kadar sta dva drug v drugem, takrat se tega še kako zavedata. To pravzaprav živita.

 

Prijetno? Ma, k vragu, pa prijetno, boli, da bolj ne more! Ko veš, da nekaj hoče k tebi, a mu ni dopuščeno, ko veš, da nekaj imaš, a praznih rok upaš, in čakaš, da boš dočakal.

P.S.

Seveda moram, po nekem razmisleku, tudi dodati, tole (ker se, zanimivo, moja Miša pojavi takrat, kadar zaostrim, in je možno, med vsem ostalim, dopustiti tudi izkaz poskusa neke manipulacije, z menoj, seveda):

Predstavljati si je moč tudi to, da imaš v neki kletki kanarčka zaprtega (tudi to je izjemen scenarij) in ga spustiš na prosto le toliko, da z njim mačka privabiš...

V takšnem primeru je hudič takrat, kadar je maček, poprej, seveda, že nasedal, kajti - ja, izkušnje tudi mačkom previdnost porajajo.