Nekoč
si mi dejala,
da zame
vse bi dala,
da boš
ob meni večno,
da zame
boš skrbela,
me
čuvala in grela,
da mi s
teboj bo srečno…
Nekoč
si mi dejala,
da si z
menoj spoznala,
kaj je,
zares, ljubiti,
da prvi
sem, edini,
ki je
iskren, ne hlini,
in ti
dovoli biti…
In vem,
da v tebi to vse, še vedno je, živi,
in vem
da duša tvoja po meni hrepeni,
in vem,
da je trpeča, ker ni z menoj, doma,
ker
vedno midva eno in isto sva bila…
Te
čutim, tudi jaz sem sedaj samo na pol,
brez tebe
za življenje najmanjših ni osnov,
in
tvoje rane v meni razprte so do dna,
in moje
krvavijo sred' tvojega srca!
Nekoč
si mi dejala…
sva brez
besed ostala,
zdaj
tema te obdaja,
in
jočeš v tišini,
te
trgajo spomini,
a čas
samo odhaja…
Ni komentarjev:
Objavite komentar