Ko
zaupanje konča,
ker bilo
v nič je dano,
poteptano,
in izdano,
ni več
lepega…
Dvom
razjeda, in pekli,
najprej
vse kot laž vzameš,
le v
preverjeno verjameš,
a tako
boli…
Ko
zaupanje konča
nič več
prav zares ne veže,
še
nasmeh nikdar ne seže
vse tja
do srca…
Ni
obljube, ki bi štela,
in zaman
so pojasnila,
sum
razširi svoja krila,
tuje
je, prav vse, docela…
Ko
zaupanje konča,
kar nekoč
je znalo biti
znaš,
počasi, pozabiti,
konec
je vsega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar