Živim, da živim?!

Živim, da živim, vse dotlej, da umrem,

in hodim, da hodim, da nekam dospem,

zajemam in skušam čim večje zajeti,

čim večje zajeti in čim več imeti?!

 

In iščem užitke, brez njih sem praznina,

nanizam jih, plitke, nevredne spomina,

in mi je vseeno, kako do njih sežem,

saj samemu sebi nikdar ne zaležem?!

 

Pač, kar mi je dano, to skušam jemati,

kot vsi, me v ničemer ni moč prepoznati,

če sem, ali nisem, ni večje razlike,

omembe nevreden, brez slednje odlike?!

 

Ne vem, ja, ni redko, odbija, odvrača,

pogleda nevredno, želodec obrača,

pogledal bi v dušo, pogledal v oči,

a se skozi zrak mi pogled izgubi…