Sem pri
kosilu. Čaj in piškoti.
Vmes,
da začinim, potegnem še dim.
Nič ne
huduj se, naj te ne moti,
jem pač
zato zgolj da glad potešim…
Kaj,
topla hrana? Je treba živeti
zdravo in
z redom in kaj vem še kaj?!
Res? Če
tako ti je zame skrbeti,
nič nimam
proti, pridi nazaj!
Da se
ne smem kar tako zapustiti,
ni odgovorno,
moram še bit…
Vsi me
zapuščate, in smete iti,
jaz pa
do sebe ne smel bi grešit?!
Le
ugovarjam, in tiste odganjam,
ki bi v
bližini mi radi bili…
Daj me
uščipni, ne vem, morda sanjam,
a –
tja, do Ljubljane, se blizu ne zdi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar