Vem, ne
razlagaj, v mislih, z daljave,
si se
borila, se nisi šla skriti,
in
vidim, da biješ že boje krvave,
da
prideš od tam, kamor šla si toniti…
Ja,
moja roka, iztegnjena, čaka,
tvojo da
prime, da prideš iz jame,
tudi
beseda, ki rečem jo, vsaka,
dela na
tem, da te temi vzame…
Tudi
nekoč sva, takisto, počela,
marsikdaj
zrušena, skupaj, na tleh,
vendar
na koncu sva, družno, uspela,
pa naj
ne bo nama upati greh…
Nič ne
obupaj, le suvaj, in mlati,
jaz sem
od zunaj nad zid se podal,
moral
bo pasti, se, enkrat, predati,
tudi
nekoč je zaman kljuboval…
Čaka te
vse, kot, nekoč, je ostalo,
čaka Drobižek,
in čakam te jaz,
mene
brez tebe bo v prsih razgnalo,
pridi,
pripni mi nasmeh na obraz!
Ni komentarjev:
Objavite komentar