nedelja, 29. avgust 2021

Sveti Andrej

 Velkavrh, znova, ali pa spet, kakor ti je ljubše - hvala! In to trikrat!
 
Najprej radi tega, ker si se odločil, da se boš, že zjutraj, olajšal! Priznam, sprva sem te poslal v vse božje matere, ki so se mi pri roki znašle, ker si mi pokvaril delovni načrt, kasneje pa...
Prisilil si me v nedeljski, dopoldanski, počitek! In, spet, priznam - prijal(o) mi je! Mislim - le kdo bi se želel zadrževati v tvoji scalini, ob tem še delati?!
 
Drug hvala gre temu, da si, krog enajste, končal, in ga, še kar dobro, otresel. Prav, je bilo še nekaj kapljic, ampak se je dalo, pograbiti koso, in opraviti tisto porcijo košnje, katero sem za danes načrtoval!
 
Tretji hvala pa... ne vem, naj ga, neposredno, naslovim nate, ali, posredno, na tisto, ki je povzročila to, da si ves čas (moje) košnje ostal mrk, pa sem lahko delo dokončal v isti opravi, kot sem ga zastavil - oblečen kot polarni medved! Že res, da sem se preznojil, dobro, a preznojim se, itak, ob vsaki košnji.
 
Da ti, slučajno, hvala ne bi stopila v glavo, zlasti, ker te že drug dan zaporedoma hvalim, kajti, generalno gledano, si letos ne zaslužiš omembe vredne ocene, po vprašanju umetniškega vtisa, ker...
Ne vem, katera je kriva, da si bil tako hladen, in je bilo potrebno osem mesecev ogrevati bivališče, ampak, ja, osem mesecev ni mačji kašelj!
 
Dobro, to si popravil, nekoliko kasneje, ko si se celo nasmejal, in sem pomislil poglej-velkavrha-kakšno-lepo-pomlad-nam.je-namenil, ampak kaj, ko si kasneje (bentiš, pa te tvoje ljubezenske težave) povsem zamrznil, in prinesel...
 
Mislim, to, da si mi sadno leto sklatil, tega ti še ne zamerim. Pač. očitno nisi dorasel temu, s čemer se ukvarjaš, ampak tega, da si mi tri drevesa uničil, z zmrzaljo, od tega dve, ki sta kar tri desetletja, morda celo več, stegovali svoje dlani, proti nebu... ja, to dejstvo sem ti pa stežka odmeril!
 
Pa da ne bo nesporazuma, nič osebnega! Kako bi bilo, kakorkoli osebno, ko pa sva se, v živo, le enkrat videla, tam, na obobalni poti med Piranom in Strunjanom, ali obratno, ko sem te pobaral, če si drugo polovico blagovne znamke že skonzumiral, da samo Vajta s seboj vodiš... Ne, nič osebnega, ampak...
 
Veš, ko bi obstajal bog, potem bi njega v tri krasne poslal, glede vremena, zlasti letošnjega. Tako pa - si edini, ki se mi pri roki znajdeš, po tem vprašanju in, verjemi - če se popraviš, pa začneš lepše vreme čarati, potem te bom tudi povzdignil! In boš napredoval, v, nič manj, pa tudi v nič več kot - svetega Andreja!



sobota, 28. avgust 2021

Živetvena doba možganov?

Pravijo, da bi možgani lahko živeli nekaj stoletij, in prav imajo! Poglej - Tesla, Kopernik, Galileo, Pitagora... oni so jih imeli.




nedelja, 22. avgust 2021

O ne/majhnosti naroda

Ni prešernov, cankarjev, rusjanov, majstrov, dončićev… ni čudežev, in celo (ukraden) kralj Matjaž pri tem nima moči…ki bi Slovence v nemajhne spremenili!
 
Napačno, tudi jezikovno, je govoriti o velikih in majhnih narodih, kajti – vsi narodi, in vsak, so majhni! Sestavljeni so, v absolutni večini, iz nagonskih bitij, ki so, posledično, nerazumska, in, še bolj posledično, neznačajska, pa od njih nikdar in nikjer prav nič posebnega ne bo, in ne more biti. Zgolj povprečna, običajna, nič-posebnega »normala«. Je pa res…
Nekatera ljudstva so številčnejša, od ostalih, in znotraj njih se porodi več posameznikov (ki, niti slučajno, niso hčere/sinovi nekega, kateregakoli ljudstva, pač pa so popolno nasprotje običajne »normale«!), ki so, po svoji naravni zasnovanosti, pripadniki vrste, poimenovane Človek, torej vrste Homo Sapiens, katero sestavljajo razumska bitja, bitja, ki se že rodijo z empatijo, in predvsem bitja, ki so sicer povsem normalna (brez navednic), kot vsa ostala človeška bitja, le da se, na temelju svojih znanj in sposobnosti, izkažejo kot nekaj-posebnega napram občestvu, tej sivi praznini, ne samo nepomembni za Svet, pač pa so celo, taistemu Svetu in sobivanju na njem, škodljivi.
 
Vsak narod ima sebe za nekaj posebnega, nekateri same sebe celo z izbranimi, nebesnimi poimenujejo. Izbrani naj bi bili s strani boga(-ov), potemtakem s strani neobstoječega (če zanemarim dejstvo, da »bogovi« obstajajo izključno v beticah, okrašenih z nerazumevanjem, z neumom, da ne zapišem - z bebavostjo) in sodili naj bi na sam vrh, celotnega »stvarstva« (zopet nesmisel, kajti tudi stvarstvo ne obstaja!), pravzaprav, in celo, na sama »nebesa« (domnevam, da poleg oblakov), ob čemer se mi poraja eno samo vprašanje: čemu, hudiča, se tako Zemlje oklepajo?!
 
Biti del naroda, kateregakoli, ni zadeva, s katero bi se dalo bahati. Razen v primeru, kakopak, kadar se z ničemer drugim nimaš pokazati, obenem pa te kompleksi silijo v tisti biti-nekaj-posebnega (a iz nič-posebnega nikdar ne zraste nekaj-posebnega), bebavost pa ti dovoljuje, celo poraja, domišljavo prepričanje, da si nekaj več (od drugih) zgolj radi tega, ker si – Sloven(e)c?!



petek, 20. avgust 2021

On mojster, oni mojstri... na koncu - jaz, mojster!

Brez skrbi, mi je bilo zagotavljano, pred montažo dimnika, naši mojstri imajo toliko izkušenj, da bodo znali priklop za peč (op. p. cev, ki gre skozi zid) postaviti na pravo višino. Kaj pa boste dali na tla? A, topli pod. Brez skrbi, ne bo težav...
 
Da ne bo nesporazumov: z omenjeno ekipo sem že poprej sodeloval, dvakrat, obakrat sem bil zadovoljen, in tudi v tretje nimam resnejših pripomb, čeprav...
 
Bentiš, sem razmišljal, ko sem peč pregovarjal, da se približa dimovodni odprtini, kaj pa, če bo peč krepko previsoka, sedaj, ko sem namesto toplega poda ploščicam odmeril tla, v kuhinji?! Ploščice so namreč vsaj pet milimetrov debelejše, od toplega poda, pa še nekaj več lepila terjajo, da se udobno, predvsem pa zanesljivo namestijo! In kaj, če je že sedaj spuščena na minimum, pa mi ne bo pomagalo obračati nogice, na katerih stoji, in s pomočjo katerih se da, za določena odstopanja, uravnavati višino peči, konkretneje - višino odprtine, v katero pride dimovodna cev, nameščena v skoziziden odvod?! Jo bom moral odmakniti od zidu, s tem izgubiti del prostora, v kuhinji, ter jo na drugačen način priklopiti...
 
Brez skrbi, peč bo kar legla v odprtino, jo boste, zlahka, sami namestili. Le vrata regulirajte, takrat, ko bo postavljena na mesto, zdaj so kriva, ampak se jih ne splača uravnavati, preden ne sede na svoje mesto. Saj je preprosto, boste videli, tako, kot se regulirajo vratca na omaricah, sta mi razlagala mojstra, monterja, ko sta postavila dimnik in peč malček predrugačila. Med ostalim sta distančno ploščo, ki preprečuje pregrevanje blizu postavljenega pohištva, ali pa opečene dlani nadobudne radovednice Lile, premestila z desne na levo stran(ico) peči, bolje - štedilnika na drva...
 
Kakorkoli že, postavim peč, ob zid, snamem vse, kar se zgoraj da sneti, da pobliže ugotovim, kje se zatika, pri njenem priklapljanju na odvod dima, in ugotovim - bentiš, ni previsoka, peč, nasprotno - prenizka je! In to kar za nekaj milimetrov! V popolnem nasprotju s pričakovanji, glede na že omenjeno zamenjavo topli pod - ploščice!
 
Prav. Odmaknem jo, toliko, da dobim potreben prostor za obratovanje, pa - ajd, obračaj nogice, da jo zvišaš. In je šlo, po nekaj minutah je bila peč natanko tam, kjer mora biti. Priklopljena na dimovodni odvod. In, v vseh smereh gledano, popolnoma pod zapovedmi vodne tehtnice! Jupiiii, uspelo mi je... sedaj pa še vrata...
 
Nameščam jih, odvijam, premikam, zavijam, ampak - če se na glavo postavim, vrata se ne odpirajo/zapirajo tako, kot bi se morala, potemtakem - "štelanje" vrat nič ne pomaga, stanje je nespremenjeno, pa je, bržčas, razlog zapletov nekje drugje...
 
Priznam, marsičesa ne vem, in ne znam, tudi spomina nimam najboljšega, za (meni) nepotrebne, banalne zadeve, a z razmišljanjem, zaenkrat vsaj, (še) nimam težav. Kaj pa, če je distančna plošča pretrdo privijačena, in je, radi tega, preblizu vrat...
 
Odvijaj, snemaj, na koncu celo ploščo, pa - tri podložke, med njo in pečjo, so zadostovale, da je plošča sedla tako in tam, kakor in kamor bi že v osnovi morala sesti. Takrat, ko sta jo mojstra (na)montirala. In vrata se odpirajo... brez težav, kakor da bi po maslu tekla, neslišno, brez sile in drgnjenja...
 
Zadovoljen sem. Kakor vsakokrat, ko ugotovim, da zmorem, četudi nisem, vsaj formalno, usposobljen. In še posebej, ker gre le za tehnično področje, kateremu se sicer raje izognem, kot da bi rinil vanj, nanj...



četrtek, 19. avgust 2021

Priznam, ne znam slobebansko!

Med moje življenjske "ljubezni" zagotovo sodijo tudi lektorji(-ice). Vsaj večina, gromozanska.
Z njimi sem mnogokrat vojeval, predvsem radi tega, ker je moj odnos do jezika povsem drugačen, kot je njihov. Pa v jeziku ne zametujem starejših izrazov, predvsem lepše zvenečih, od nov(ejš)ih, obenem pa si, v svojem zapisovanju, predrznež, dovoljujem ločevati med manj in pomembnejšimi delčki, pa slednje celo poudarjam, ali vsaj skušam, poudariti, tudi s takšnimi zadevami, kakršna je - vejica...
 
To, da so novodobni "strokovnjaki", s kateregakoli področja, in z vseh, zgolj v papagajevstvo izučeni bebci, to sem že večkrat zapisal. In ni težava v tem, da zapisujem, to dejstvo, pač pa v tem, ker je resnično, in ga je moč, celo zlahka, zvečine, tudi dokazati. In bebci ne vedo drugega, kot tisto, kar jim je, v podobah zapovedi, servirano, pa se drže kakor klopi... le-te pa je najbolje odstraniti, pravočasno, še preden se do krvi prisesajo! Vendar - javno šolstvo, klop, dostopna slehernemu, znanje v podobah ponavljanja, nikakor tudi razumevanja... aleluja, zanesljiva pot v maloro!
 
Pri marsikaterem uredništvu sem zapretil: če mi bo lektor posegal v besedilo, kakorkoli, želim taisto videti še pred objavo! V kolikor temu ne bo tako, bomo prenehali sodelovati. Cenzure pa sploh nisem dovoljeval...
Tu in tam se je zgodilo, tam, kjer ni šlo za redno sodelovanje, pač pa za enkratne, priložnostne objave mojega zapisovanja, da so mi z objavo porodili slabo voljo, celo jezo! Ker se je nek, formalno sicer usposobljen, bebec odločil - poseči v moj zapis ter, ob tem svojem posegu, pozabiti celo na tisto pravilo, ki o t. im. pesniški svobodi govori. Kaj šele, da bi ga zmotilo njegovo nepoznavanje jezika, njegovega razvoja, v katerega sodijo tudi - stare(jše) besede.
 
Čemu me je to zmotilo? I, preprosto: kadar nepravo besedo spremeniš, na nepravi način, potem, v pesmi, radikalno posežeš v temeljne značilnosti, v skelet zapisa, pa, denimo, iz pesmi, ki jo, v njeni izvirni podobi, krasita tako polna rima, kakor tudi melodičnost (ritmičnost) zapisa, narediš - invaliden izdelek! Da, z enim samim posegom imajo, takšni "strokovnjaki", v svojih rokah moč - uničevanja, razkrajanja. Dam primer...
 
Pred leti so nekaj mojih pesmi vključili v nek izbor literarnega ustvarjanja, ki je "pokrival" ustvarjalce z nekega, konkretnega, geografskega področja Dežele. S področja, na katerega sam sicer sodim zgolj po "koreninah", sicer pa z njim nimam nekih večjih, pomembnejših povezav. Prav, priznam, godilo mi je, da sem se znašel, v tem izboru, v vlogi nekakšnega gosta, edinega celo, ampak - ko sem prejel knjigo, takrat...
 
Pa sem imel še srečo, vse ostale pesmi, vključene v knjigo, so bile korektno objavljene, takšne, kakršne sem jih poslal, v podobah rokopisa, pri eni pa...
 
Izvirnik, prvi štirje verzi:
 
Skoči z menoj, med glasove pojoče,
ne vem resda, kam naju pot popelja,
a bova skakljala kot nama se hoče,
morda bo uspelo celo do neba...
 
V objavljeni podobi je razlika "le" v eni besedi - namesto popelja je zapisano popelje. In ta "le" se izkaže kot večji, pomembnejši le, pomislek, kajti z enim samim lektorjevim (konkretno lektoričinim) mnenjem, da ve o jeziku, zlasti pesniškem, več, kot vem jaz, mi je podrl(a) pesem, celotno! Čeprav...
 
Tudi računalnikov jezikovni policaj mi je, med pisanjem tega besedila, z rdečim podčrtal omenjen popelja, pa je, bržčas, krivda pri meni: bodisi sem že prestar, da bi obvladal sodoben huba-huba jezik, bodisi se jezika nikoli niti nisem naučil, zares. Vsaj tako, in toliko, ne, kakor, in kolikor, ga znajo ti, sodobni "strokovnjaki"...



 

sreda, 18. avgust 2021

Minuta za jezik. Vejica

In je prišel, mladenič, ter odpeljal, zabojnik. Me je presenetil, zjutraj, že pred sedmo, uro. Jaz pa sem podaljšal, malo, spanje, pa sem ga komajda ujel, z napol odprtimi očmi, da sem mu pomahal, v pozdrav, in v zahvalo, ker mi je osvobodil pot, v garažo...
 
"Praktična pismenost" ali, dejstvom ustrezneje zapisano, nepismenost je obči pojav, ki se kaže na slednjem koraku, in v marsičem, mnogočem oziroma - kar povprek. V nasprotnem ne bi bila obči, pojav...
 
Med pokazatelje te "praktične pismenosti" sodi tudi (ne)uporaba ločila, imenovanega vejica. In med tistimi, ki ne znajo z njo, so mi ljubši oni, ki sploh ne sežejo po njej, kot tisti, ki se, povsem papagajsko, učijo določenih pravil, potem pa...
 
Potem pa se teh pravil držijo kot zapovedi, ne vedoč, da je (tudi) od konteksta odvisna (ne)uporaba, v konkretnem primeru, vejice. Pa po sistemu pred-ki-ko-ker-da-če-vejica... ločilo vrivajo tja, kamor sploh, in niti pod razno, ne sodi! Ter ustvarjajo "umetnine" v stilu "... kot, da...", "... kakor, da..." ali, na primer, "... tako, da...". Slednji primer je sicer nekoliko zahtevnejši, od prvih dveh, zapisanih, saj včasih vejica sodi, včasih pa ne, v besedno zvezo zapisanih besed(ic), v odvisnosti od tega kaj želimo zapisati (povedati), torej od samega konteksta. Pri čemer...
 
Ena izmed olajševalnih okoliščin je dejstvo, da občost, tako in tako, pripoveduje, ne da bi karkoli, vsaj pomembnejšega, povedala. Kaj šele umnega. Vendar - na drugi strani stoji oteževalna okoliščina: mejduš, spustili so se z vej, pa o vejicah pojma nimajo!


 

ponedeljek, 16. avgust 2021

Temeljna težava Sveta...

Zjutraj je radijski povezovalec prebral misel nekega ameriškega pisatelja (žal nisem zasledil njegovega imena), misel, porojeno pred poldrugim stoletjem. Je simpatična, ta misel, pa čeprav vsebuje kar nekaj napak oziroma pomanjkljivosti. Glasi pa se takole:
 
"Temeljna težava Sveta je v tem, da so pametni dvomeči, medtem ko so neumni samozavestni."
 
To je dejstvo. Mislim, skorajda dejstvo, zanesljivo pa lep približek dejstvu, kajti...
 
Ne kaže zameriti temu pisatelju, da pred toliko časa ni vedel, da obstaja razlika, korenita, med pametjo in (raz)umom. Tega, žal, večina tudi danes ne ve. Tega ne vedo niti tozadevno (iz)šolani "strokovnjaki" s področja psihologije. Pravzaprav to vemo redki, in še redkejši smo zmožni ugotavljati, in ugotoviti, omenjeno razliko. Potemtakem - pametni niso dvomeči, kajti pamet je tisto najpreprostejše mišljenje, ki se je zmožno (na)učiti ponavljajočih se zadev, in s katerim razpolaga domala sleherno živo bitje, potemtakem tudi žival!
 
Da so dvomeči, velja za (raz)umne. Pa še to ne v absolutni podobi, kajti - kadar nimaš zadostnega vpogleda v določeno vsebino, takrat izkazuješ dvom (tudi ali celo predvsem) v lastno usposobljenost za soočanje z njo, dočim takrat, ko si (samemu sebi, zlasti) že dokazal, da zmoreš tisto, o čemer govoriš, takrat pa si, kot (raz)umen (po pisateljevo "pameten"), samozavesten, saj tvoje prepričanje temelji na dejanskosti!

Pisatelj tudi ni poznal razlike med samozavestjo in domišljavostjo. In, znova, tudi tega mu ne kaže zameriti, saj je, tudi dandanes, ne pozna večina. Absolutna večina. Ta razlika pa je v tem, da je samozavest utemeljena na objektivnih dejstvih, da se izkazuje kot zmožnost udejanjanja tistega, za kar govoriš (si prepričan) da zmoreš (zato traja kar nekaj časa, preden samozavest izgradiš!), medtem ko so bebci DOMIŠLJAVI, saj njihova "samozavest" temelji zgolj na njihovem (neutemeljenem, praktično) prepričanju o tem, da zmorejo, čeprav dejansko - ne zmorejo! Pomeni, da si zgolj domišljajo, in to počno takoj, zdajci in vselej, pa - neumnost ne potrebuje niti sekunde, da bi ugotavljala lastno "pametnost" (ali kakršnokoli drugo, ne zgolj mišljenjsko, zmožnost)! 

In še eno "malenkost" bi se dalo pripisati, v kontriranje sicer simpatični misli (ki je zgolj vsebinsko nedorečena, sicer pa še kako sprejemljiva): ko bi bili bebci v manjšini, bi bilo tudi učinkovanje njihove bebavosti brez omembe vrednega vpliva, tako pa, ko so (raz)umni posamezniki (pripadniki vrste Homo Sapiens) rariteta (za tiste, ki jim gredo tujke slabše v betice: izjemna redkost), tako je v bistvu presenetljiv sleherni premor, v katerem se Svet izkazuje kot umen! Pomeni, da je problematična sestava tistega, čemur pravimo človeštvo, saj to človeštvo ni sestavljeno izključno iz razumnih bitij (kot bi naj bilo, glede na to, da je razum tisto, kar človeka - človeštvo razlikuje od živali - živalstva)!

 


nedelja, 15. avgust 2021

Pameten kit

 

Hvaljen Jezus in vsi/ostali bogovi, katerim je v betice padla (za)misel, da dahnejo pamet takšnim rečem kot so človejak, pa televizor, pralni/sušilni stroj, pečica, telefon... in, da ne pozabim - kit! Res je, neizmerno sem jim hvaležen, zlasti ob slednjem primeru, kajti...
 
Pomnim, eno od najmanj ljubih mi opravil, v preteklosti, je bilo kitanje oziroma mavčenje zidov! Jaz, bolj nepraktičnih rok, in kit, ki, takrat, še ni bil pameten, to sta bili dve zadevi, ki, preprosto, nista šli vkup: komaj sem polovico pripravljene mase porabil, že se je preostanek strdil v posodi, in sem ga metal stran, pa potem drgnil, da sem očistil...
 
Z nekakšnim nelagodjem sem se danes lotil kitanja. Ob pomoči moje ženske polovice, kakopak, da je šlo lažje, čeprav...
 
Kot sem že uvodoma zapisal, je današnji kit krepko pametnejši od nekdanjega! Celo od prodajalcev, ki v trgovinah renomiranega-trgovca-z-dolgotrajno-tradicijo prodajajo malodane vse, od dopustov do dela... a me začudeno gledajo, ko jim mavec omenim, da ga moram v lepo slovenščino prevesti in iskati gips...
 
Kakorkoli že, današnji kit, očitno, ve za moji levi roki, in me je pripravljen (po)čakati! In tudi me, (po)čaka, vsaj do sedaj me je, ko sva opravila malodane vse, in je le še nekaj minut kitanja ostalo, za zvečer, ko bo vročina malo manj stiskala, čeprav...
 
Ene same zadeve ne razumem. V navodilih. Piše, da ga dobro zmešam, z vodo, in da naj mešam minuto dolgo, ok, v nadaljevanju pa... khm, nikarte zamerit, ker le navajam, iz navodil, da - moram počakati pet minut, da nabrekne...
 
Bentiš, ne vem, če niso nekih senzorjev zmešali v maso, če lahko, tako, na daljavo, ugotavljajo, če mi bo po petih minutah res nabreknil?! Pa tudi - brez nabreklega ne morem kitati?!



V imenu očeta...

 

V imenu očeta in sina in svetega duha...
Super!
 
Mislim, bilo bi super, ko bi bilo, vendar ni. Pa ne samo radi tega, ker se znotraj monoteizma, tozadevnega, "troedino" božanstvo pojavlja, pač pa...
 
Jezus ima svojega očeta. Boga. In bog ima svojega očeta. Svetega duha. Prav, bržčas, da ima vsak sin svojega očeta, ampak...
 
Z Maričko je grešil sveti duh, Jezusov ded. Taisti, kateremu je Marička rodila - sina, Jezusa. Potemtakem je Jezus sin svojega deda in brat svojega očeta...
 
Kolobocija?! Vsekakor. A gre (tudi tu obravnavani) veri priznati vsaj doslednost - je sestavljena iz samih kolobocij, zmešnjav, absurdov. Kar niti ni čudno, kajti...
 
Kar neumnost tvori, sestavlja, gradi, to, vsekakor, ne more v korak z logiko alias razumnostjo hoditi!



nedelja, 8. avgust 2021

Bravo našiiiii!!!!

Na Arsu ob desetih, ob nedeljah, prenašajo mašo. Pač, zdemokratizirana bebavost je posegla tudi v boljše programe...
 
Daj na 202, sem poprosil. Raje poslušam bebave komentarje bebavih (športnih) komentatorjev, kot bebava razodevanja bebavih farjev...
 
Delam. Naenkrat glas prekine moja prizadevanja. "Nov, izjemen uspeh slovenske ženske odbojke, zlata olimpijska kolajna..."
 
Priznam, nisem ne-vem-kakšen spremljevalec sodobnega gladiatorstva, tozadevnega športa, tudi OI nisem kaj dosti spremljal, pravzaprav sem gledal le dvoboj med francosko in slovensko reprezentanco, v košarki, a - kolikor mi je znano, od daleč, slovenske odbojke sploh ni na igrah...
 
Stopim bliže radia, da bi izvedel...
 
In izvem: pomočnik trenerja zmagovite ameriške ekipe je, naj mu bog oprosti, slovenske narodnosti! In to je tisti, očitno, nov, izjemen uspeh slovenske ženske odbojke!



petek, 6. avgust 2021

Sem starostno omejevan...

V zadnjih štirih dneh sem prejel štiri obvestila o starostni omejitvi mojih posnetkov na Tubi. Tako se je število tovrstnih omejitev povzpelo na ne-vem-koliko, natančneje na boli-me-kita...

P.S.
Ko bi se hotel ukvarjati s pornografijo, potem bi se podal v politiko!


torek, 3. avgust 2021

Resnica

Resnica ni kurba, daleč od tega, čeprav jo skušajo kurbe, v svojem kupleraju, nategniti...
 
Resnica, ena in edina, je praktično dokazljivo, objektivno dejstvo. Za dospetje do resnice ni potrebno zgolj znanje, tisto uporabno, ne zgolj naučeno, pač pa predvsem - zmožnost razumevanja, in razumevanje samo. Pravzaprav gre izključno zmožnosti razumevanja zahvaliti, da prihaja do (spo)znanj, da se je moč učiti o resnici... da je, v naslednji fazi, ne bi upoštevali.
 
To, kar "človeštvo", skup bodisi naravno zasnovanih nagonskih, nerazumskih bitij, bodisi psihično/umsko deformirani posamezniki, pojmuje pod "resnico", je le - nabor všečnih (jim) neresnic, laži, blodenj... s katerimi skuša, samemu sebi, potešiti željo po vedenju, željo po (psihični) razbremenitvi, pri čemer, nezmožno razumevanja, razlaga zadeve tako, da jih nikdar ne zmore pojasniti, s tem tudi (drugim) dokazati. Še huje: s svojimi ravnanji izkazuje popolna nasprotja tistemu, v kar, bojda, veruje, kar se mu, bojda, kot resnica izkazuje.
 
Svet napreduje po drobcenih korakih, ker je na njem, procentualno gledano, izjemno malo razumskih bitij/ljudi, in med njimi še manj (psihično) neokvarjenih ter zmožnih dejanskega razumevanja. In Svet nazaduje po skokih, ker (in kadar) na njem prevlado prevzame "človeštvo", nagonska bitja, nerazumska, živali... v podobah ljudi.
 
Hudič je imel prste vmes, ko sta se, desettisočletja nazaj, sparila Človek in podobno mu opičje bitje, človečnjak! In hudič ima, še vedno, prste zraven, kajti nerazumskim, bebavim bitjem, ki sama sebe spodkopavajo, nič ne more pomagati, niti njihovi izmisleki/neresnice/laži "bogovi"!



 

nedelja, 1. avgust 2021

Nesrečna Zemlja...

Spet nebo se je umilo,
za podvige nove,
vso nesnago izpljunilo,
vrage in bogove,
Zemlja pa je brez te sreče,
le ječi, sirota,
kadar drek se v šir razvleče,
so končana pota...

Iz jabolka jablana, iz črva črv, iz dreka drek...
Resda so razlike, zanemarljive, med njimi, a buča, vselej, ostane buča!

P.S.
Biće bostana... ako Priroda da, naravno!