Spet nebo se je umilo,
za podvige nove,
vso nesnago izpljunilo,
vrage in bogove,
Zemlja pa je brez te sreče,
le ječi, sirota,
kadar drek se v šir razvleče,
so končana pota...
Iz jabolka jablana, iz črva črv, iz dreka drek...
Resda so razlike, zanemarljive, med njimi, a buča,
vselej, ostane buča!
P.S.
Biće bostana... ako Priroda da, naravno!
Ni komentarjev:
Objavite komentar