Med moje življenjske "ljubezni" zagotovo
sodijo tudi lektorji(-ice). Vsaj večina, gromozanska.
Z njimi sem mnogokrat vojeval, predvsem radi tega, ker
je moj odnos do jezika povsem drugačen, kot je njihov. Pa v jeziku ne zametujem
starejših izrazov, predvsem lepše zvenečih, od nov(ejš)ih, obenem pa si, v
svojem zapisovanju, predrznež, dovoljujem ločevati med manj in pomembnejšimi
delčki, pa slednje celo poudarjam, ali vsaj skušam, poudariti, tudi s takšnimi
zadevami, kakršna je - vejica...
To, da so novodobni "strokovnjaki", s
kateregakoli področja, in z vseh, zgolj v papagajevstvo izučeni bebci, to sem
že večkrat zapisal. In ni težava v tem, da zapisujem, to dejstvo, pač pa v tem,
ker je resnično, in ga je moč, celo zlahka, zvečine, tudi dokazati. In bebci ne
vedo drugega, kot tisto, kar jim je, v podobah zapovedi, servirano, pa se drže
kakor klopi... le-te pa je najbolje odstraniti, pravočasno, še preden se do
krvi prisesajo! Vendar - javno šolstvo, klop, dostopna slehernemu, znanje v
podobah ponavljanja, nikakor tudi razumevanja... aleluja, zanesljiva pot v
maloro!
Pri marsikaterem uredništvu sem zapretil: če mi bo
lektor posegal v besedilo, kakorkoli, želim taisto videti še pred objavo! V
kolikor temu ne bo tako, bomo prenehali sodelovati. Cenzure pa sploh nisem
dovoljeval...
Tu in tam se je zgodilo, tam, kjer ni šlo za redno
sodelovanje, pač pa za enkratne, priložnostne objave mojega zapisovanja, da so
mi z objavo porodili slabo voljo, celo jezo! Ker se je nek, formalno sicer
usposobljen, bebec odločil - poseči v moj zapis ter, ob tem svojem posegu,
pozabiti celo na tisto pravilo, ki o t. im. pesniški svobodi govori. Kaj šele,
da bi ga zmotilo njegovo nepoznavanje jezika, njegovega razvoja, v katerega
sodijo tudi - stare(jše) besede.
Čemu me je to zmotilo? I, preprosto: kadar nepravo
besedo spremeniš, na nepravi način, potem, v pesmi, radikalno posežeš v
temeljne značilnosti, v skelet zapisa, pa, denimo, iz pesmi, ki jo, v njeni
izvirni podobi, krasita tako polna rima, kakor tudi melodičnost (ritmičnost)
zapisa, narediš - invaliden izdelek! Da, z enim samim posegom imajo, takšni
"strokovnjaki", v svojih rokah moč - uničevanja, razkrajanja. Dam
primer...
Pred leti so nekaj mojih pesmi vključili v nek izbor
literarnega ustvarjanja, ki je "pokrival" ustvarjalce z nekega,
konkretnega, geografskega področja Dežele. S področja, na katerega sam sicer
sodim zgolj po "koreninah", sicer pa z njim nimam nekih večjih,
pomembnejših povezav. Prav, priznam, godilo mi je, da sem se znašel, v tem
izboru, v vlogi nekakšnega gosta, edinega celo, ampak - ko sem prejel knjigo,
takrat...
Pa sem imel še srečo, vse ostale pesmi, vključene v
knjigo, so bile korektno objavljene, takšne, kakršne sem jih poslal, v podobah
rokopisa, pri eni pa...
Izvirnik, prvi štirje verzi:
Skoči z menoj, med glasove pojoče,
ne vem resda, kam naju pot popelja,
a bova skakljala kot nama se hoče,
morda bo uspelo celo do neba...
V objavljeni podobi je razlika "le" v eni
besedi - namesto popelja je zapisano popelje. In ta "le" se izkaže
kot večji, pomembnejši le, pomislek, kajti z enim samim lektorjevim (konkretno
lektoričinim) mnenjem, da ve o jeziku, zlasti pesniškem, več, kot vem jaz, mi
je podrl(a) pesem, celotno! Čeprav...
Tudi računalnikov jezikovni policaj mi je, med
pisanjem tega besedila, z rdečim podčrtal omenjen popelja, pa je, bržčas,
krivda pri meni: bodisi sem že prestar, da bi obvladal sodoben huba-huba jezik,
bodisi se jezika nikoli niti nisem naučil, zares. Vsaj tako, in toliko, ne,
kakor, in kolikor, ga znajo ti, sodobni "strokovnjaki"...
Ni komentarjev:
Objavite komentar