In je prišel, mladenič, ter odpeljal, zabojnik. Me je
presenetil, zjutraj, že pred sedmo, uro. Jaz pa sem podaljšal, malo, spanje, pa
sem ga komajda ujel, z napol odprtimi očmi, da sem mu pomahal, v pozdrav, in v
zahvalo, ker mi je osvobodil pot, v garažo...
"Praktična pismenost" ali, dejstvom
ustrezneje zapisano, nepismenost je obči pojav, ki se kaže na slednjem koraku,
in v marsičem, mnogočem oziroma - kar povprek. V nasprotnem ne bi bila obči,
pojav...
Med pokazatelje te "praktične pismenosti"
sodi tudi (ne)uporaba ločila, imenovanega vejica. In med tistimi, ki ne znajo z
njo, so mi ljubši oni, ki sploh ne sežejo po njej, kot tisti, ki se, povsem
papagajsko, učijo določenih pravil, potem pa...
Potem pa se teh pravil držijo kot zapovedi, ne vedoč,
da je (tudi) od konteksta odvisna (ne)uporaba, v konkretnem primeru, vejice. Pa
po sistemu pred-ki-ko-ker-da-če-vejica... ločilo vrivajo tja, kamor sploh, in
niti pod razno, ne sodi! Ter ustvarjajo "umetnine" v stilu "...
kot, da...", "... kakor, da..." ali, na primer, "... tako,
da...". Slednji primer je sicer nekoliko zahtevnejši, od prvih dveh,
zapisanih, saj včasih vejica sodi, včasih pa ne, v besedno zvezo zapisanih
besed(ic), v odvisnosti od tega kaj želimo zapisati (povedati), torej od samega
konteksta. Pri čemer...
Ena izmed olajševalnih okoliščin je dejstvo, da
občost, tako in tako, pripoveduje, ne da bi karkoli, vsaj pomembnejšega,
povedala. Kaj šele umnega. Vendar - na drugi strani stoji oteževalna
okoliščina: mejduš, spustili so se z vej, pa o vejicah pojma nimajo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar