Daj...

... pridi, na kavo.

 

Ob tistem "dolžnem spoštovanju"...

Jaz svojega pred vodo snamem.

Pred krožnikom. Pred blazino.

In takrat, ko slovo vzamem, 

ga odložil bom pred tišino...

Cepljenje proti kovidu ali "le" zdravljenje oz. njegov poskus?!

Baje (se) cepijo proti kovidu, ampak...

 

KAJ JE to CEPLJENJE? To je VNOS neke konkretne BOLEZNI v organizem, v njeni minimalni količini, seveda, s čemer organizem pripelješ do reakcije, do tega, da se upre tej (obvladljivi količini) bolezni.

 

Kaj je zdravljenje oz. uporaba zdravil? To je vnašanje substanc, s pomočjo katerih organizem na posreden način (prav zaradi teh substanc, neposredno, in šele posredno radi lastnega delovanja) obračunava z boleznijo.

 

Mar vnašajo, pri aktualnem "cepljenju", virus (kovid) v telo? Je vnos antibiotika, na primer, cepljenje... ali je "zgolj" zdravljenje oz. vnašanje ZDRAVILA (ne cepiva)?!

 

Ne, NE in NE, proti kovidu dejansko NE cepijo, pač pa vnašajo sredstvo, za katero menijo, da se utegne izkazati kot zdravilo. Ob tem pa so tako NEPOŠTENI (pardon, verjetno kar/tudi BUTASTI), da namenoma uporabljajo termin "cepljenje", namesto "zdravljenje", kajti - za registracijo zdravila so potrebna leta preizkušanj, številne potrditve, soglasja, dovoljenja... dočim gre zadeva s "cepivom" lažje, hitreje od rok...

 

Sicer pa - če je reklamiranje postalo (tudi) oglaševanje, če telefoni, celo sesalniki za prah pamet (tisto obče vrste, seveda) dosegajo, čemu ne bi bebci bebce s "cepljenjem" cepili?! Pa naj cepnejo, če se sreča pokaže!

Škodljivost javnega šolstva

Javna šola obrt preobraža v "znanost", nepismenost pa v "strokovnost"...

 

Krepko premalo je (na)učiti se določenih tehnik, krepko premalo je ugotavljati tisto, kar se dogaja, če ne razumeš ČEMU se dogaja tako, kot se, in KAM dogajanje vodi. Pravzaprav, če ne poznaš teh ČEMU in KAM, potem zares tudi tega ne veš KAJ se dogaja!

 

Za znanost je predpogoj znanstveno mišljenje, le-temu pa bi lahko rekli zmožnost razumevanja. Ta zmožnost razumevanja (oz. razumevanje samo) pa vključuje tudi zmožnost abstraktnega mišljenja, ob sočasnem zavedanju realnega sveta, dejstev, kakopak. In takšno zmožnost imata dobra dva odstotka celotne dvonoge populacije, in, absurd, ta dva odstotka se ne podajata, v celoti, v znanstveno delovanje.... na drugi strani pa imamo cel kup znanstvenikov, saj se že vsak diplomiranec, kaj šele magister ali oh-in-ah doktor TOZADEVNE znanosti šteje za znanstvenika!

 

Javno šolstvo, izobraževanje kot tako, obravnavano kot rešitev iz obče neumnosti, je v bistvu zelo ZAHRBTNA zadeva, saj ne samo zavaja, s svojimi dosežki, pač pa, dolgoročno, prek številnih "strokovnjakov" vrača čase nevednosti, čase bebavosti, čeprav - iz goveda ni moč narediti NEgovedo, pa naj ima deset doktoratov, dosegljivih sleherni zadostni (učni) pridnosti, in predvsem - povprečnim umskim zmožnostim, za katere bi kazalo, resnici na ljubo, uporabljati ustreznejši izraz, NEZMOŽNOST!

Hejhohejho

Svet je kakor zabavišče,

srečo sebi vsakdo išče,

včasih že za rep jo vleče,

ko spozna, da nima sreče,

sreča se iz rok izmuzne,

in le hip kasneje guzne…

 

Bil sem mlad, hitel živeti,

pot snovati, zvezde šteti,

z dobrim dobro bi porajal

in za cilje se razdajal,

neizkušenost naivna

je bila kar produktivna,

vel za velom je razkrila

in vse bolj grenila…

 

Vzrok iskati ne pomaga,

če napačna je razlaga,

že prevečkrat so iskali,

ne da bi zares dognali,

k pravljicam ne kaže zreti,

se v njih ne da živeti,

ni te sile, ni bogovja,

ki rojeva kup – smradovja!

 

Hejhohejho, kako je to lepo,

zaman za srečo se podiš,

nikoli je ne uloviš,

hejhohejho, v maloro, spet, gremo,

zagrabil Svet je na horuk

Neandertalčev vnuk…

 

Ko se spoznanje ti razda,

te vse do dna sesuti zna,

a greš naprej, prav nič drugam,

iz dneva v dan vse bolj si sam,

kar govoriš jim, pač, ni všeč,

resnica njim je všečna reč,

vse kar se jim neljubo zdi,

resnica, zanje, ni!

 

Potem pa, končno, še spoznaš,

da se lahko v odpadke daš,

karkoli si poprej počel,

si delal, da je čas puhtel,

morda nekoč, če pride čas,

glasnejši bo postal moj glas,

če Človek vse to preživi

in se v spopad spusti…

 

Hejhohejho, kako je to lepo…

Nenagonsko seksualna

So me napadale številne babe,

metale, brezuspešno, svoje vabe,

mi kazale stegnovja, mednožja in prsovja,

a vse bilo je, kot bi rekli, džabe…

Hotele so, na hitro, me dobiti,

vse skušene med občimi loviti,

lahko bi jih nabiral in po vrsti jih podiral,

a mi nikdar bilo ni z njimi iti…

Ma, saj se mi organ je strumno dvigal,

bi, po njegovem, rade volje, švigal,

a vselej sem nadziral kam sem in kako prodiral,

in raje kakor s tičem z glavo migal…

Podajale so se, prav vse, jeziti,

nikdar mi niso znale oprostiti,

mi niso rojstva dali, da bi tonil v svet živali,

so druge si v zameno šle dobiti…

Moč razuma in moč neumnosti

Obstajata dve gonilni sili, moč razuma in moč neumnosti.

Prva je, številčno gledano, zelo redka, druga je običajnost. In je prva, očitno, zelo močna, če je uspela celo Zemljo zaokrožiti, čeprav... "bogovom" pa ne pride do živega, kajti...

 

Zanimivo, pri vseh ostalih zadevah povprečna bebavost potrebuje dokaz obstoja nečesa obstoječega, dočim pri "bogovih", katere, mimogrede, sama ne zmore, in nikoli ne bo zmogla, dokazati, terja povsem drugačen pristop: dokaži, da ni tega, česar ni! Tako da...

 

V mnogih obdobjih so se, določeni, zoperstavljali (tudi) veri, češ da je ena osnovnih težav človeštva. Pa ni, preprosto, daleč od tega, kajti - vera, verovanje, je zgolj posledica (potemtakem način izkazovanja) nekega drugega vzroka, nekega temeljnega, v absolutni večini povsem "naravnega", prirojenega stanja, neumnosti, nerazumskosti, nagonskosti, in proti le-temu se ne da boriti drugače, kot tako, da prečešeš človeštvo... pa da v njem ostanejo le razumska bitja (Homo Sapiens alias Človek), dočim vsa nagonska zavzamejo nek svoj prostor, fizično ločen od človeškega, pa naj tam, v njem, živijo na ploščatem planetu, prepuščeni božji volji in raznim vračem, bolje naključjem... dokler povsem ne zapopadejo svoje izvirne, prvotne podobe, s katero se niso kaj dosti razlikovali, nekoč, od ostalih primatov.

 

Je pa res tudi to, da samo prakticiranje verovanja (vere) ni povsem neškodljivo, kajti - skozi verovanja (pa ne le tista v "boga") absolutna (in nagonska) večina psihično uničuje tiste redke posameznike, ki se, znotraj te obče bebavosti, rodijo razumsko zasnovani. In jih uničuje tako uspešno, da jih, zvečine, tudi uniči, psihično, in jim, med ostalim, odvzame (ali vsaj okrni) tudi zmožnost razumskega delovanja. In ta trditev je povsem dokazljiva, praktično dokazljiva, ne nazadnje - izkaže se pri sleherni (uspešno izvedeni in dejanski) psiho/terapiji, na temelju katere ozdravljeno (in razumsko zasnovano) bitje znova dospe do samega sebe, tudi svojega razumevanja in pojmovanja!

Zgolj pesniška duša

Jaz sem, baje, pesniška duša,

pesniških duš pa nihče ne posluša,

čemu le poslušal bi takšne kretene,

ki v verze razlivajo se in v refrene?!

 

Jaz sem, baje, pesniška duša,

takšna, ki svet v drobtinah okuša,

ni mi usojeno k Luni, v raketi,

znam pa, če hočem, do nje peš dospeti!

 

Jaz sem, baje, pesniška duša,

mi najbolj moreča čutenja je suša,

čeprav je še nisem imel čast spoznati,

vsaj tožnost zna vselej ob meni postati.

 

Jaz sem, baje, pesniška duša,

in zame edino zdravilo je ruša,

ko ležem pod njo, in mi sanje prekrije,

takrat, vsaj za kanček, svet lepše zasije!

Mi, puževi...

Mi, puževi, smo štetočine!

Ne samo da vremenima prkosimo

dok mukom teškom nosimo

na leđima vlastite tvorevine,

nego nikad ne stižemo

tamo gde, u pravom momentu,

društvo se nađe u svom elementu,

pošto – previše polako gmižemo.

Zapravo mi i ne važimo.

Mi, eto, tek postojimo,

da znojem put svoj znojimo,

za sebe da ne tražimo

i – šta će nam više?!

Nama zvezda osmeh budi

dok nam put za šetnjom žudi

kad otople kiše.

 

Zgolj informativno

 

Zgolj baj-de-vej, informativno:

poserjem na posmrtna se priznanja,

na to ničevost primitivno,

ki vredna je zaničevanja!

Poserjem se na njeno vso "kulturo":

zavist, pogoltnost, škodoželjnost...

predvsem pa serjem na njeno naturo,

ki jo "krasi" konstantna nenačelnost!

Dobrota je sirota!

Me v dobra dela več ne vleče.

Čemu bi me, predvsem - za koga?!

Za te, ki žrejo vse do groba,

dokler jim Smrt ne zašepeče?!

Ne, takšnim ni za pomagati,

ker zmorejo le srati, srati, srati...

Dal bi ti pesem

Pesem bi ti daroval,

ko bi jo spisati znal,

ko bi vedel kje se prime

zadnji krajec prve rime,

kdaj zastane, kam poteče,

kje tolaži naj, kdaj peče,

ko bi znal jo nasloviti

in v vrstice še zložiti…

Bi, z veseljem, ko bi znal,

tebi pesem daroval!

 

V njej zapisal bi, seveda,

to, kar dolgo me razjeda,

kar me vsakič razgori,

ko zazrem se ti v oči,

da ponese me v nebo,

ko tvoj glas gladi uho,

še da sem povsem na tleh,

če zmrači se ti nasmeh…

V njej bi znal, morda, priznat,

da budiš me, kot pomlad!

 

A prehude so želje,

če ne gre, potem ne gre,

grizem prste do krvi,

a napotka ni in ni,

kje, pa s čem, predvsem kako

se podati, da bo šlo!

Ni mi druge, kot priznati:

Pesmi, pač, ne znam pisati!

Upam pa, da ti boš znala,

in kot pesem me prebrala…

Pa, znova, marec nov je!

Pa, znova, marec nov je!

Ga čakam od jeseni,

ko dnevi so megleni

polegli se v gozdovje!

Pa, znova, marec nov je!

Prek trate se podaja,

da rožice oplaja,

odeva se v brstovje.

Pa, znova, marec nov je!