Hejhohejho

Svet je kakor zabavišče,

srečo sebi vsakdo išče,

včasih že za rep jo vleče,

ko spozna, da nima sreče,

sreča se iz rok izmuzne,

in le hip kasneje guzne…

 

Bil sem mlad, hitel živeti,

pot snovati, zvezde šteti,

z dobrim dobro bi porajal

in za cilje se razdajal,

neizkušenost naivna

je bila kar produktivna,

vel za velom je razkrila

in vse bolj grenila…

 

Vzrok iskati ne pomaga,

če napačna je razlaga,

že prevečkrat so iskali,

ne da bi zares dognali,

k pravljicam ne kaže zreti,

se v njih ne da živeti,

ni te sile, ni bogovja,

ki rojeva kup – smradovja!

 

Hejhohejho, kako je to lepo,

zaman za srečo se podiš,

nikoli je ne uloviš,

hejhohejho, v maloro, spet, gremo,

zagrabil Svet je na horuk

Neandertalčev vnuk…

 

Ko se spoznanje ti razda,

te vse do dna sesuti zna,

a greš naprej, prav nič drugam,

iz dneva v dan vse bolj si sam,

kar govoriš jim, pač, ni všeč,

resnica njim je všečna reč,

vse kar se jim neljubo zdi,

resnica, zanje, ni!

 

Potem pa, končno, še spoznaš,

da se lahko v odpadke daš,

karkoli si poprej počel,

si delal, da je čas puhtel,

morda nekoč, če pride čas,

glasnejši bo postal moj glas,

če Človek vse to preživi

in se v spopad spusti…

 

Hejhohejho, kako je to lepo…