Pesem
bi ti daroval,
ko bi
jo spisati znal,
ko bi
vedel kje se prime
zadnji
krajec prve rime,
kdaj
zastane, kam poteče,
kje
tolaži naj, kdaj peče,
ko bi
znal jo nasloviti
in v
vrstice še zložiti…
Bi, z
veseljem, ko bi znal,
tebi pesem
daroval!
V njej
zapisal bi, seveda,
to, kar
dolgo me razjeda,
kar me
vsakič razgori,
ko
zazrem se ti v oči,
da
ponese me v nebo,
ko tvoj
glas gladi uho,
še da
sem povsem na tleh,
če
zmrači se ti nasmeh…
V njej
bi znal, morda, priznat,
da budiš
me, kot pomlad!
A
prehude so želje,
če ne
gre, potem ne gre,
grizem
prste do krvi,
a
napotka ni in ni,
kje, pa
s čem, predvsem kako
se
podati, da bo šlo!
Ni mi
druge, kot priznati:
Pesmi,
pač, ne znam pisati!
Upam pa,
da ti boš znala,
in kot
pesem me prebrala…
Ni komentarjev:
Objavite komentar