Zgolj pesniška duša

Jaz sem, baje, pesniška duša,

pesniških duš pa nihče ne posluša,

čemu le poslušal bi takšne kretene,

ki v verze razlivajo se in v refrene?!

 

Jaz sem, baje, pesniška duša,

takšna, ki svet v drobtinah okuša,

ni mi usojeno k Luni, v raketi,

znam pa, če hočem, do nje peš dospeti!

 

Jaz sem, baje, pesniška duša,

mi najbolj moreča čutenja je suša,

čeprav je še nisem imel čast spoznati,

vsaj tožnost zna vselej ob meni postati.

 

Jaz sem, baje, pesniška duša,

in zame edino zdravilo je ruša,

ko ležem pod njo, in mi sanje prekrije,

takrat, vsaj za kanček, svet lepše zasije!