sobota, 31. januar 2015

Najnič

Slepimo se, čeprav smo slepi,
se lepšamo, vselej nelepi,
razkazujoč se v biti grdi,
v beticah pa kamnito trdi!

Baje smo naj, a ni dileme,
zgolj šlepamo se na izjeme,
mlakuža, ki se v smrad razkraja,
je rit le rit, če ni značaja!

Veliki v majhnosti, kup niča,
želeči, a nedosegljivi,
prelest, ki rada zver izpriča,
predvsem pa: nikdar, nikdar krivi!

Slepimo se, svoj um temačen,
iščoči v lastni se zablodi,
ne zmore biti Svet drugačen,
ko pa v koraku z nami hodi!

Mak Dizdar, Vrata

...v mojem prevodu.
(in z izpolnjeno obljubo, da bom, prepesnil, nič več od tega)


Tukaj smo še vedno v gosteh, začasno,
in kazalo bi podati v krog se razsvetlitve,
skozi neka ozka vrata, po poteh vrnitve,
iz naših teles vsakdanjih, v telo brezčasno…

Ko v večeru nekem poznem sem uspel dospeti,
ne da spraševal bi, mi je rekel, sam od sebe:
Jaz sem vrata, skozme stopi, kot sem jaz v tebe.

Mi tako je rekel, ampak – kam mi ključ je dati,
kam ključavnico naj pravo se podam iskati,
da prek žgočega stopnišča bi se zmogel vzpeti?

Prek sledi v travi iščem v glavi ključ modrine,
skozi cvetja, v smrt izpetja, dveri te zelene,
končno, ko prispem do cilja, misel me prešine:
kaj je to, kar me, pred vrati, v nelagodje žene?!

Na tej moji, mračni strani, veter divje bije,
ni s seboj mi svojih ljubih dano popeljati,
mar bom sebe našel v siju, ko se čezme zlije,
mar brez njih bom v lastnem bitju sploh zmogel obstati?!

Sam je rekel, sploh hotel ga nisem povprašati,
jaz sem vrata, skozme stopi, kot sem jaz v tebe,
zdaj oklevam, dogorevam, izgubljen pred vrati…
a veter, veter, veter…

Če so iz besed, ta vrata, sen, čarobna bajka,
ne želim se več od njih podati,
ostal bom tu, hitel sanjati
to sladko
bajko.

petek, 30. januar 2015

Mak Dizdar, Modra reka

...v mojem prevodu, seveda.



Nihče ne ve, kje čas odnaša,
neznana nam je, vendar naša…

Izza goré, izza ravnine,
izza sedmero, izza osmero…

še huje, in bolj ponorelo,
čez zamorjenost, prek gorčine.

In preko gloga, v trnja svet,
prek stiske, čez poraz poguma,

prek slutnje, in še preko suma,
tam, za devet, in za deset…

Nekje, tam spodaj, pod zemljó,
pod nebom tam, bolj nižje šine,

še globlje, in še bolj močno,
tam, izza molka in temine.

Kjer petelini ne pojo,
kjer v rogu pesmi ni doma,

še huje, in še bolj noro,
še izza uma, in boga…

Teče reka, modra reka,
je široka, zre v globine,

v šir prek nje cel vek odteka,
tisoč let do dna ji mine…

V dalj se je ne da spoznati,
mrak in tema brez izhoda…

Teče reka, modra voda…

Teče reka, modra reka,
kaže se prek nje podati.

sreda, 28. januar 2015

Z vidika perspektive...

Na vidiku sonce sije,
sonce sije, čas zlati,
a z vidika harmonije,
mir rad lega med kosti...
So pred nami perspektive,
že prežvečen, star problem,
krožnice so vselej krive,
da se svet vrti ljudem...
Ni se bati zgodbe večne,
Zemljici bo spet lepo,
ko prtljage vse človečne
enkrat se znebila bo!

torek, 27. januar 2015

Na beee...

Ovca ovco z ovco špika,
češ da ovčje zgolj obvlada,
a med njima vsa razlika:
drug pastir, druga ograda.

ponedeljek, 26. januar 2015

Krotko kratka...

Ko bi bila vsa naša tesla
vredna pol enega samega Tesle,
bi se nam celo demokracija unesla,
in bi nam perspektive znesle!

sobota, 24. januar 2015

Presečna

Iskali smo se, silno pohiteli,
vsezmožni zmožnega početja,
sledeč svetnikov naših razodetja,
jim vse, neuki, smo verjeli…

Garali smo dosežke vrh jezika,
in v sanjah rasli so potenciali,
mi svetu zlahka bomo pokazali,
da naša majhnost v bistvu je velika!

A kaj, smo, kaže, ritensko krenili,
po pameti, ki še v zarodkih klije,
budeč, prav tvorno, silne razprtije,
pokradli, razprodali in zapili…

Zdaj slednji v bran se spreneveda,
pa v drugih s prstom krivce kaže,
z obeti se, po starem, laže,
bodočnost pa je vse bolj bleda…

Drugače, pač, ne more biti,
kjer je politika kurbišče,
in s ceste v njej vsak sebe išče,
ni polnih glav, le težke – riti.

Povej mi...

Povej mi, prosim, kljunozlat,
kje sonce dnevom jutra spleta,
preden ponese ga raketa
do tja, kjer v temo leže spat?
In kdo potočku smeh budi,
da bučne volje razigrane
poskočno teče prek poljane,
pa pridno mlinček moj vrti?
Povej, kje frulico dobim,
prav takšno, kot s seboj jo nosiš,
z njo pesmice vesele trosiš,
ko k sanjam vsak večer hitim?

petek, 23. januar 2015

Menartov Janez

Res, čudna so pota, ki ženejo v svet,
prav vse, in predvsem mlade sanje,
poslal sem mu Ptico, on, mojster poet,
me še bolj je vpregel v pisanje...
Preproste besede, mikavne cvetlice,
v globine je vezal, polagal v nebo,
nevidne razpenjal za speve je žice,
klesal v dovršenost, lahkotno, pero...
Nikdar nič po sili, bolj rado ob strani,
povsod, kjer je gneča, mu zrak ni dišal,
zgolj zroč, kot bi vlaki bili mu bežani,
v nešteto smeri je svoj tir popeljal...
prek mize, iz lužice, tja na vrhe
zapisal z veliko je svoje ime!


                                                    Janez Menart, pesnik, 1929 - 2004

četrtek, 22. januar 2015

Pavčkov Tone

V nebo, in še višje, prav gromko doneče
odmeva, v spominu, nekoč prav lep čas,
na mizi je Tone, kri trte iz Seče,
prek mize in v dalj pa vre Tonetov glas...
Zanosno z zanosom zanos je porajal,
kako sem goltavo besede mu štel,
in bolj kot hitel je, in sebe razdajal,
močneje je v lastnem cvetovju cvetel...
Ni dal se prav zlahka grenkobi grenila,
a vztrajno mu žgalo življenje je sled,
pa ni, vsaj navzven, dobra volja pustila
k brezupu poljane dehtečih besed...
in ni še odnehal, četudi je legel,
navrhal je voz, in vanj pesmi vpregel!


                                                   Tone Pavček, pesnik, 1928 - 2011

Šmitov Jože

Brčice bele, nasmeh do neba,
pipa, obvezno, iz ust mu je rasla,
skromen, v očeh pa kipenje srca,
pesem, nikdar prav do konca ugasla...
Tihe besede, ovite v čas,
vselej so legle, kot v dlan leže dlan,
trpkost pelina razkrival je glas,
kadar igrivost ni vrela na plan...
Brčice bele, nasmeh do neba,
iskre v minulost so vse bolj tonile,
vse bolj tonile, do svojega dna,
tam pa srce so mu v pesmi ovile...
se poslovile, cvet položile,
in ga s spomini za vselej prekrile.


                                                   Jože Šmit, pesnik, 1922 - 2004

sreda, 21. januar 2015

V (samo)opojnosti...

Ko so nam padli bogovi v glave,
in z njimi odgovori na vsa vprašanja,
zatrli smo, zlahka, zvedavost narave,
na tron posadili vsa svoja neznanja...
In vse od takrat, v čase nikdar minljive,
častimo, v bistvu, nezmožnost človeka,
ki sicer boji lastne se primitive,
obenem za lepše preveč je - pokveka?!

nedelja, 18. januar 2015

SPOKOJ de-o-o

Pravi naslov smo za vaše težave,
z nami dosežete trajen spokoj,
nismo izbirčni, za prav vse postave
zlahka urežemo najboljši kroj…

Vaša prepričanja niso moteča,
barve in nagnjenja, spol in nravi,
vsi ste nam ljubi, vsi naša ste sreča,
prav radi vas up v bodočnost žari!

Vsak dan odprta so širom vam vrata,
nudimo tudi skupinski popust,
za bolj ugledne v okras je pozlata,
revnim darujemo »amen« in spust…

Vaša bodočnost se z nami poraja,
kaj druga švica, za vas je nebo,
brž, pohitite, za vas zgolj razdaja
ves svoj talent naš SPOKOJ de-o-o!

torek, 13. januar 2015

Na rega-kvak

Hitijo žabe v modrovanja,
na bregu svoje širne mlake,
prek druge druga, moč regljanja
privabi štorklje lačen kljun...
Življenje kruta je zadeva,
regljanje vpiše med napake,
nikdar za hipec ne okleva,
ko jim izstavlja svoj račun...

Logična logika?

Dva milijona znalcev,
v bebavi državi,
nekaj tu mi v glavi
noče k smislu gnat,
ker - kjer je dosti sralcev,
znana je resnica,
ne diši cvetlica,
vonja se le - smrad!

ponedeljek, 12. januar 2015

Ah, ne, kje neki!

Ljudstvo je, lahko bi rekli,
zgolj - veliko sranje:
najprej svoje ustoliči,
potlej pljuva nanje!
Laž bilo bi leporečje,
dejstva govorijo:
kjer oblast dobi povprečje,
vrednosti "spuhtijo"!
Še nikdar v povprek razviti
vzgoja, um, morala,
brez značaja vse je v riti,
zgolj - človeška štala!
Ja, seveda, ni priznati,
ker smo vsi pošteni:
znamo z vetrom se ravnati,
kriv pa niti en ni!

Upanja zaman se zdijo,
od davnine, v "ljudi":
to, kar redki izgradijo,
ljudstvo vrže - v smeti!

nedelja, 11. januar 2015

Bici bici bica

Bici bici bica,
zelje, krvavica,
če še meh ureže,
da veselje vpreže,
liter vsaj prek grla,
da bo volja vrla...
bici bici bica,
vselej polna žlica,
svet je čudovit,
če je polna rit,
sonce mi posije,
ko imetje vzklije...
bici bici bica,
zaboli resnica:
vsako tele rase,
ko se v travi pase,
pa vse več sledi
svet za njim krasi…

V odštevanju

Merim svoj svet, štiri krat štiri,
prav nič ni v njem, le kup nekih snovanj,
rad v njih korak v nedosežno iztiri,
komu, v goltavosti, je še do sanj?!
Merim svoj svet, več ne oklevam,
davno pošel mi je upanja glas,
dneve ostale do konca odštevam,
danes zveri je dvonoge spet čas...
Merim svoj svet, poln je grenila,
reši pred njim me le mir pod zemljo,
se je človeškost prek roba razlila,
vse poteptala, stemnila nebo.

torek, 6. januar 2015

Kadrovska

Naš osliček pridno rase,
travico krog hiše pase,
pridno rase, moč nabira,
kmalu se še aktivira...

Na lokalni ravni sije,
pridobiva simpatije,
dolgoročno je zastavil,
se še v mesto bo odpravil!

Rad čez čas postal bi glavni,
viden na državni ravni,
upanje gradi si smelo:
Če je tolikim uspelo...

Med plotovjem plot(na)...

Tam, kjer raste plot do plota,
tam širjave ni zaznati,
tam še tisočletna zmota
brez težave zna obstati...
tam, kjer plot se s plotom bije,
tam se še najlažje biva,
če obraz se v masko skrije,
in če volja je vodljiva...
tam, kjer raste plot do plota,
kjer se do neba hinavi,
tam je upanje zgolj zmota,
in je trap, na up kdor stavi...
tam, kjer raste plot do plota,
kjer za plotom vsak se skriva,
tam je pamet  zgolj napota,
in neumnost trdoživa.

nedelja, 4. januar 2015

V odpisu...

Bolj kot se leta mi tko med kosti,
bolj ugotavljam, da sem za smeti,
bržčas še preden sem sploh se rodil,
moj čas neslišno je dušo spustil...
Danes ne šteje, kar nekdaj je štelo,
vse na veliko in vse na debelo,
vse razmetano, brez slednje higiene,
povsod le plazilci, amebe, hijene...
Bolj kot se leta mi tko med kosti, 
bolj ugotavljam, da ta svet smrdi,
v prazno s poplavo smrdečo odteka,
to, kar je štelo, nekoč, lik - Človeka!

sobota, 3. januar 2015

Morda uspe(m)...

Ne bom več beračil, nikogar, nikdar,
da v srcu ohranjal bi sanje,
prevečkrat sem upal, v svetu utvar,
ponižal se, trap, v klečanje!
Ne bom več beračil, in prosil zaman,
kdor nima, ne zmore dajati,
preveč zapisalo se v srcu je ran,
nikdar nisem znal trgovati...
Ne bom več beračil, če komu ni mar,
ni treba se v laž mu truditi,
preveč dragocen v mojih prsih je žar,
da smel kdo bi čezenj hoditi!

Bo težka, verjetno, morda pa le znam,
morda izučim leta zrela,
prevečkrat sem upal, v prazno, zaman,
da solza še bolj je bolela.

petek, 2. januar 2015

Spokoj?!

Spokoj...
Ne želim si spokoja,
čeprav včasih o njem sanjarim;
dan moj
je dan večnega boja,
nemir si v njem sam ustvarim.
Drevo...
Zares oživi,
ko mu vetrič dlani ljubkuje,
in mu nebo
srce okrasi,
pa iz krošnje se glas ptic čuje!
Ravan...
Prazna, zel do zeli,
vse zeleno, da kar ubije,
svet sanj,
kadar vse zacveti
in vsa pestrost ubrano sije!
Spokoj?
Dušni mir, ki brezglas
je ko v sitosti glad izpreže?!
Razkroj
naj počaka na čas,
ko pod zemljo se vest uleže!

Muza

Kadar se muza, ali se vsaj namuzne,
črke prav zlahka meče na papir,
če pa zgodi se, da znenada guzne,
v prazno belino zre pekoč nemir...

Muza je šema, rada se našemi,
včasih jezična, v trušču se razda,
ko pa v lahkotnost s krili se opremi,
bleščice trosi prek širjav neba...

Je kot kraljica, sodi in daruje,
ko na povodcu mi drži pero,
v srcu se zbuja, in s krvjo potuje,
če ubeži, me gotovo več ne bo!