...v mojem prevodu.
(in z izpolnjeno obljubo, da bom, prepesnil, nič več od tega)
Tukaj
smo še vedno v gosteh, začasno,
in
kazalo bi podati v krog se razsvetlitve,
skozi
neka ozka vrata, po poteh vrnitve,
iz
naših teles vsakdanjih, v telo brezčasno…
Ko v
večeru nekem poznem sem uspel dospeti,
ne da
spraševal bi, mi je rekel, sam od sebe:
Jaz
sem vrata, skozme stopi, kot sem jaz v tebe.
Mi
tako je rekel, ampak – kam mi ključ je dati,
kam
ključavnico naj pravo se podam iskati,
da
prek žgočega stopnišča bi se zmogel vzpeti?
Prek
sledi v travi iščem v glavi ključ modrine,
skozi
cvetja, v smrt izpetja, dveri te zelene,
končno,
ko prispem do cilja, misel me prešine:
kaj
je to, kar me, pred vrati, v nelagodje žene?!
Na
tej moji, mračni strani, veter divje bije,
ni s
seboj mi svojih ljubih dano popeljati,
mar
bom sebe našel v siju, ko se čezme zlije,
mar
brez njih bom v lastnem bitju sploh zmogel obstati?!
Sam
je rekel, sploh hotel ga nisem povprašati,
jaz
sem vrata, skozme stopi, kot sem jaz v tebe,
zdaj
oklevam, dogorevam, izgubljen pred vrati…
a
veter, veter, veter…
Če so
iz besed, ta vrata, sen, čarobna bajka,
ne
želim se več od njih podati,
ostal
bom tu, hitel sanjati
to
sladko
bajko.
