Spokoj?!

Spokoj...

Ne želim si spokoja,

čeprav včasih o njem sanjarim;

dan moj

je dan večnega boja,

nemir si v njem sam ustvarim.

Drevo...

Zares oživi,

ko mu vetrič dlani ljubkuje,

in mu nebo

srce okrasi,

pa iz krošnje se glas ptic čuje!

Ravan...

Prazna, zel do zeli,

vse zeleno, da kar ubije,

svet sanj,

kadar vse zacveti

in vsa pestrost ubrano sije!

Spokoj?

Dušni mir, ki brezglas

je ko v sitosti glad izpreže?!

Razkroj

naj počaka na čas,

ko pod zemljo se vest uleže!