V nebo, in še višje, prav gromko doneče
odmeva, v spominu, nekoč prav lep čas,
na mizi je Tone, kri trte iz
Seče,
prek mize in v dalj pa vre Tonetov
glas...
Zanosno z zanosom zanos je porajal,
kako sem goltavo besede mu štel,
in bolj kot hitel je, in sebe razdajal,
močneje je v lastnem cvetovju cvetel...
Ni dal se prav zlahka grenkobi grenila,
a vztrajno mu žgalo življenje je sled,
pa ni, vsaj navzven, dobra volja pustila
k brezupu poljane dehtečih besed...
in ni še odnehal, četudi je legel,
navrhal je voz, in vanj pesmi vpregel!
Tone Pavček, pesnik, 1928 - 2011
Ni komentarjev:
Objavite komentar