Mak Dizdar, Modra reka

...v mojem prevodu, seveda.

Nihče ne ve, kje čas odnaša,

neznana nam je, vendar naša…

Izza goré, izza ravnine,

izza sedmero, izza osmero…

še huje, in bolj ponorelo,

čez zamorjenost, prek gorčine.

In preko gloga, v trnja svet,

prek stiske, čez poraz poguma,

prek slutnje, in še preko suma,

tam, za devet, in za deset…

Nekje, tam spodaj, pod zemljó,

pod nebom tam, bolj nižje šine,

še globlje, in še bolj močno,

tam, izza molka in temine.

Kjer petelini ne pojo,

kjer v rogu pesmi ni doma,

še huje, in še bolj noro,

še izza uma, in boga…

Teče reka, modra reka,

je široka, zre v globine,

v šir prek nje cel vek odteka,

tisoč let do dna ji mine…

V dalj se je ne da spoznati,

mrak in tema brez izhoda…

Teče reka, modra voda…

Teče reka, modra reka,

kaže se prek nje podati.